Pot do vrha? Oprimek za oprimkom!

Draga Liza!

Ko sva te malo pred petim rojstnim dnem prvič peljala v Plezalni klub Laško, si bila navita mala piška s presežkom energije. Nadeli so ti pas, te privezali na vrv, in prvič si se podala v steno. In si šla. Proti vrhu, navdušena nad novo izkušnjo. Ko si z nasmeškom dosegla zadnji oprimek, so precej večji otroci nejeverno utihnili. In ko so te spustili s stene, ti je predsednik kluba dejal, da boš nekoč še državna prvakinja. Nisva vedela, da je splezati do vrha že kar prvič nekaj posebnega, besede o prvakinji pa niti slučajno nisva jemala resno - imela sva jih le za prijazno spodbudo.

Od tega dne naprej je bilo plezanje tvoja najljubša igra. Zaradi nje si se odpovedovala nastopom v vrtcu, kasneje nastopom pevskega zbora, izletom, praznovanjem rojstnih dni prijateljev. Tudi takrat, ko so v gledališki list pod tvojo točko dopisali "Liza ne bo nastopala, ker je šla na trening," si vedela, kaj počneš in kaj želiš s tem doseči - kljub mladosti. Treningi so postali tvoj način življenja in plezanje tvoja največja strast, okoli katere si odlično razporejala ostale obveznosti, s tem pa navdušila marsikoga, celo učiteljico. Ja, verjetno ni veliko otrok, ki sem med uro telovadbe zavzeto pogovarjajo sami s sabo, in ob natančnejšem poslušanju presenetijo učitelja z ugotovitvijo, da učenec pravzaprav vneto vadi govorni nastop, saj popoldne za učenje in vajo morda ne bo dovolj časa.

Seveda ni šlo vse tako, kot si želela. Prva tekmovanja so prinesla nekaj razočaranj, in tekme v Slovenski Bistrici, na kateri si se ustrašila višine ter v krču obstala, da te je moral s stene spraviti tvoj trener, ne bomo nikoli pozabili - čeprav je to danes spomin, ob katerem se nasmehnemo. Z Aleksandrom sta vložila veliko truda v premagovanje strahu pred plezanjem "stropa", in morda so ti strehe ravno zaradi gotovosti, ki si jo takrat pridobila, sedaj najljubše.

Spomniva se tudi prvih stopničk, ki si jih dosegla na tekmi Vzhodne lige v Ribnici. Na tekmi, na kateri niso podeljevali medalj, in si zato ostala brez tiste lesketajoče ploščice okoli vratu, ki vam otrokom toliko pomeni, in zaradi česar ti je trener nato sam izdelal majhen pokal iz lesa, da te bo vedno spominjal na pomemben dosežek. Pa oprimka, ki ti ga je ob zmagi podpisala in podarila tvoja prva vzornica in trenerka Mateja, in ga še vedno hraniš na polici, ki je danes obložena z medaljami in pokali. Ter prve medalje na državnem prvenstvu na Logu, ki nas je vse presenetila, saj si tekmovala z za celo glavo večjimi deklicami. Vse to so spomini, ki so prinašali tako smeh kot solze, predvsem pa so te izoblikovali v predano športnico in izjemno srčno deklico, ki nama je v velik ponos.

Danes si državna prvakinja. Še vedno si zgolj cicibanka, a ker si doslej vedno našla disciplino, pogum, predanost in odločnost, da oprimek za oprimkom napreduješ vse višje, niti malo ne dvomiva, da ti bo vedno uspelo doseči vsak cilj, ki si ga boš zadala. Prvaki namreč ne nastajajo ob zmagah, ploskanju in čestitkah - rojevajo se v urah, tednih, mesecih in letih, ko se nanje pripravljajo. In tu je tvoje trdo delo tisto, zaradi katerega te ne morejo spodnesti nobene številke, naračunane brez upoštevanja tvoje nepopustljive volje.

Verjemi vase in ne pozabi, da je mogoče vsako oviro preplezati - in pri tem ti bova vedno stala ob strani kot tvoja največja navijača.

Ati in mami

Hvala Lizinemu trenerju Aleksandru Stopinšku in PK Laško, vsem donatorjem, ki so skozi leta treningov pomagali z drobnimi, a za nas še kako pomembnimi gestami, ter vsem podpornikom in navijačem. Za vse vas so tile skoraj skriti srčki, ki so jih letos zarisali na pokal državnega prvenstva.

Če te ni, pa posnamemo vrh smeri

V Slovenski Bistrici nas je cicibanke pričakala smer, za katero se je na prvi pogled zdelo, da ima nekaj precej dolgih razmakov. A ni jih bilo težko premagati - v strehi je bilo potrebno zelo dinamično plezanje, na zadnji plati pa predvsem precej umirjenosti in spretnega balansiranja ob nagibanju telesa po centimetrih. In s tem sploh ni bilo težav - kar 11 punc nas je osvojilo vrh.

Naša druga smer je bila tista, ki so jo pred tem plezali cicibani. Večina jih je prišla do sredine, nekaj malega dlje, vrha pa ni bilo. Ampak meni se na videz ni zdela težka. Punce na štartu pred mano so hitro pokazale, kaj zmorejo - priti tudi povsem pod vrh, do predzadnjega oprimka. Emi S. je uspelo tudi v drugo osvojiti vrh, in prepričana sem bila, da ga lahko tudi jaz. Pod njim se je treba le malo umiriti in dobro "naciljati" prijem, ne pa nepremišljeno hiteti, tako kot lahko brziš vse do tja. In res mi je uspelo. Razglasitev rezultatov je tako pokazala, da si z Emo deliva enak dosežek, torej dva vrhova, zaradi česar bo potrebno še superfinale.

V superfinalu sva z Emo S. plezali smer mlajših dečkov. Ema je plezala prva in padla na oprimku, kjer je bil zaradi daljše razdalje potreben precej odločen gib. In potem sem sledila jaz. Nisem plezala dobro, že po nekaj oprimkih sem se lovila in ugotavljala, kam postaviti noge. Ampak naprej je pa šlo dobro in sem hitro napredovala. Do oprimka, kjer je Emi spodletelo - in tudi sama sem naredila povsem enako napako. V gib sem vložila precej premalo energije, tako sem oprimek le malo potipala in padla. Precej slabo plezanje torej (mlajši dečki so plezali precej dlje,), a pomenilo je, da sva bili izenačeni tudi v superfinalu, kar pa je pravzaprav krasno - enaka višina je pomenila, da bova imeli obe zlato medaljo. Zakaj bi bila vesela le ena, ko pa sva lahko obe?

Sicer pa je bila tokrat tekma malo drugačna, ker je manjkal eden od navijačev - moj ati, ki me bo kar nekaj časa lahko spremljal le od daleč in le preko posnetkov. V živo ga je dobro nadomeščal dedi, ki je stiskal pesti in vzklikal "bravo", atiju pa smo po prihodu domov takoj poslali posnetke v komentar ;)

Bi še kdo gledal? Tule je tudi za vas druga, ekspresna smer, kjer vse do vrha ni bilo treba biti pazljiv. In ja, zato plezanje ni kaj prida lepo.
https://www.youtube.com/watch?v=rpVvkF567DY


Sicer je tako, da državnega prvenstva še ni konec, saj nas čakata še zadnja tekma v težavnosti in v balvanih naslednji vikend v Kranju, ampak jaz pa že vem nekaj, zaradi česar sem izjemno vesela ...

S trenerjem Aleksandrom imava dober razlog, da takole pozirava :)

Vse najboljše za moj rojstni dan!

Naslednji postanek državnega prvenstva, Škofja Loka. Ta vikend bi sicer moral biti rezerviran za zabavo, saj sem prejšnji teden dopolnila 11 let - a če je tekma, je tekma, in torta bo morala malo počakati. So pa kljub temu prišla čudovita darila, ki pa sem si jih morala priplezati.

Tokrat sem se znašla na prvem mestu štartne liste, zato sem vedela, da me bodo vsi gledalci in sotekmovalke natančno spremljali. Prva smer se mi ob ogledu ni zdela težka, zato sem pričela s plezanjem kar samozavestna. Preplezala sem ravni del, prišla čez tvorine na strehi in dosegla naslednja dva oprimka, ki sta bila spet na navpičnem delu. Z njiju pa naslednjega oprimka nisem dosegla - vsaj 10 ali 15 centimetrov mi je manjkalo do njega. Ko sem se spustila na tla, torej nisem bila zadovoljna in prepričana sem bila, da me bo vsaj 5 tekmovalk uspelo prehiteti. Pa je bila smer očitno težja, kot sem jo ocenila, in mimo tega problema ni mogla prav nobena, nas je pa kar devet končalo na istem mestu.

Na drugo smer je bilo treba kar dolgo čakati, saj je bilo predvsem v starejši kategoriji zelo veliko plezalcev in plezalk. Ogledala sem si smer, ki so jo v prvo plezali cicibani, prav tako pa smer, s katero so se v prvo borile mlajše deklice. Obe sta se zdeli zelo težki, zato sem vedela, da se bodo na drugi smeri naredile razlike, ki bodo odločale o končnem rezultatu. In še dobro, da sem si ogledala obe - postavljalci so se odločili, da bo naša druga smer res tista, ki so jo prej plezale mlajše deklice (z nekaj popravki).

Druga smer je bila takšna, da bi mi morala biti pisana na kožo. Ves čas se je težavnost stopnjevala, zgornji del pa je bil pošteno zakompliciran, imel težke oprimke, in do tja si prišel preko hudega previsa. Je šlo? Ja! Sicer mi ni uspelo priti do vrha, a plezala sem res odlično. Kljub temu, da so bile za mano na vrsti še vse druge cicibanke, sem vedela, da bom odlično uvrščena, morda celo na prvo stopničko. Tako sem se lahko popolnoma sprostila in do konca navijala za moje prijateljice.

Tudi tretjo tekmo v težavnosti sem torej končala na prvem mestu, ki sem si ga tokrat zaslužila bolj kot kadar koli prej - v zgornjem delu smeri sem morala pošteno garati. In ker v Škofji Loki nimajo nobene veze s tistimi Gorenjci, za katere pravijo, da so skopi, so me za trud nagradili z medaljo, steklenim pokalčkom, najnovejšo izdajo Športnoplezalnega vodnika in še vrečko za magnezij! To pa je odlično darilo za rojstni dan. Hvala organizatorjem!

No, naslednji vikend si vzamem čas za tortico, potem pa v dveh vikendih še zadnje tri tekme za državno prvenstvo. Upam, da bomo imeli tudi v Slovenski Bistrici in v Kranju tako odlično in zahtevno postavljene smeri, predvsem pa, da bova s trenerjem Aleksandrom do takrat še nadgradila moje plezanje.

Saša, hvala za nasvete! Lepo, če ti ta velike punce svetujejo :)

Ja, ja, ja, tole mi je všeč! Še enega, pa še enega, pa še enega ...

Same nasmejane ciciplezalke - nič ni lepšega.

V Tržič po kremšnite

Tudi v težavnosti se državno prvenstvo končno nadaljuje - najprej s tekmo v Tržiču.

Ko smo cicibanke pričele plezati, je že prva tekmovalka dosegla vrh. Nato so sledile ostale, ki so se mučile z zadnjim gibom - marsikatera se je dotikala vrha, a ga ni mogla prijeti, je bilo pa koristno, če si velik in si se lahko stegnil kar preko predzadnjega grifa naravnost na vrh. Pred mojim štartom sta bila dosežena dva vrhova, druge punce pa so obstale dva ali tri gibe pod njim - do tam namreč ni bilo težko priti.

Čez večji del smeri sem se res zgolj malo razgibala, nato pa je prišel ključni trenutek. Poskusila sem s preprijemanjem zadnjega oprimka, z zatikanjem pete, z zamenjavo in križanjem rok in vse skupaj nekajkrat ponovila. Vmes me je že skoraj odneslo s stene. Gotovo sem porabila na predzadnjem oprimku več časa kot na celi smeri do njega. Nazadnje pa sem morala tvegati. Zatakniti peto na mini grifek k prstom, da sem si jih s plezalko skoraj potlačila, ter se vreči na rob stene, kot da plezam balvane - in uspelo mi ga je zadržati ter z njega podaljšati na vrh.

Uf ... Če imam kaj po atiju, imam pa gotovo vztrajnost, in tokrat se je dolga telovadba ter plezanje naprej in nazaj ter preizkušanje različnih kombinacij obrestovalo. Po prvi smeri sem si še z dvema cicibankama delila vrh. Je bilo pa po njej tudi jasno, da bo druga smer pošteno premešala karte, saj si je toliko deklet delilo višine tik pod vrhom.

Druga smer je bila v spodnjem delu malenkost težja, kljub temu pa je bilo tudi tu točno jasno, kje bomo letele s stene - na grifu na strehi, ki je spominjal na banano in si ga moral z obema rokama prijeti kot s kleščami. Trener Aleksander mi je naročil, da naj predvsem noge zelo dobro pritisnem v steno ter grem čim hitreje naprej. In sem se na to popolnoma osredotočila - tako zelo, da sem naredila še dva giba naprej, potem pa mi je odleglo, koncentracija je padla, zraven pa tudi jaz - in to z oprimka, ki sploh ni bil težek. Ojej, kako trapasta napaka!!!

Kakšen bo rezultat, se mi ni niti sanjalo. Vedela sem, da je Živa na drugi smeri splezala dlje, a na prvi ni imela vrha. Kako se bo torej končalo? Seštevek je pokazal, da sem zmagala, in zelo sem bila vesela. Odhitela sem na stopničke po medaljo, zraven pa so mi dali še vrečko z nagradami - in v njej so bile čisto prave blejske kremšnite! No, to pa bo dobro nadomeščanje izgubljene energije po tekmi :)

Prvo smer sem torej odplezala odlično, z drugo pa nisem bila zadovoljna. Ker vem, da bi z malo več zbranosti lahko šla še naprej. Saj veste - strehe sem navajena preplezati. Ampak saj bo že čez dva tedna v Škofji Loki nova priložnost, da odplezam obe smeri tako, kot znam.

Najprej me okrega za napake, nato pa se veseli z mano - moj trener Aleksander.

Vsega pa ne morem znati, kajne?

Log pri Brezovici, 13. september, druga tekma za državno prvenstvo v balvanskem plezanju. Moram priznati, da nisem prišla najbolje pripravljena, saj so se treningi po počitnicah komaj pičeli, poleti pa tudi nisem skoraj nič plezala. Včasih si je treba vzeti tudi malo odmora in se ukvarjati še s čem drugim. No, sicer pa je začetek tekem po poletnih počitnicah verjetno tudi za druge punce težek, tako da se nisem preveč obremenjevala.

Na Logu so nam tudi tokrat postavili 8 balvanskih problemov, po dva na balvan. Prva dva sta vedno enostavna in jih punce večinoma preplezamo, nato pa postajajo težji. In zadnji je bil tokrat zame pretežek - pa ne za telo, temveč za glavo. Balvana namreč nisem dobro prebrala, da bi se pravilno postavila z nogama in bi tako lahko s prijemom "na klešče" zadržala oprimek. Ja, samo noge bi bilo treba postaviti v drugo smer! No, ampak saj vsega ne morem vedeti in znati, kaj ne?

Dosegla sem sedem vrhov v prvem poskusu, na zadnjem balvanu pa nisem prišla niti do bonusa. In seveda smo vsi vedeli, kaj to pomeni - da ga lahko doseže katera druga cicibanka. Najbolj me je seveda zanimal nastop Eme S., ki ji gredo balvani vedno odlično, in tudi tokrat je bilo tako, saj je na zadnjem balvanu osvojila vrh. Bravo!

Končala sem torej na drugi stopnički in s srebrno medaljo okoli vratu. No, ampak zdaj vsaj vem, da se moram še zelo veliko naučiti in da zahteva plezanje tudi veliko razmišljanja o smeri, ne samo surove moči.

Petzen Climbing Trophy 2015

Tekma na avstrijski strani Pece, Petzen Climbing Trophy pri Pliberku, je ena najboljših tekem za mlade plezalce, ki postreže z izjemno konkurenco. Letos je bilo prijavljenih skoraj 300 plezalcev iz 21 držav, celo iz Brazilije, tekma pa spada pod IFSC - to je torej moja prva tekma pod okriljem mednarodne plezalne zveze.

Tekmovanje sem pričakovala z veliko nestrpnosti, saj sem vedela, da je prijavljena Marketa iz Češke, pa Deq iz Bolgarije, pa tudi Lara in Lucija iz Hrvaške - torej plezalke, s katerimi se ni za hecati, poleg njih pa gotovo še kup drugih, ki so ravno tako odlične. In seveda sem si želela pokazati, da se lahko primerjam z njimi.

V petek se je pokal začel s kvalifikacijami v hitrostnem plezanju, kjer nismo pričakovali prav nič. Hitrost je disciplina, ki je nisem nikoli trenirala in tudi na tekmah sem jo plezala samo enkrat pred dvema letoma. Potrudila sem se, kolikor je pač šlo, ampak brez prave tehnike ne gre in sem zasedla 11. mesto od 32 tekmovalk. Kar je pravzaprav odlično.

Dosežem ne, skoka nazaj me je pa malo strah.

V soboto smo punce v kategoriji U-12 plezale balvane. Že ko sem si jih pogledala, mi je bilo jasno, da so izjemno težki - za nekatere je bilo treba zelo veliko razmišljanja, da si sploh ugotovil, kako se jih lotiti. Na srečo so mi Nik, Alja in drugi naši malo starejši plezalci pomagali naštudirati stvari. Največja težava pa je bil balvan, ki je zahteval skok na kapnik z obratom - takšne skoke bo treba trenirati! Kakor koli, dve minuti pred iztekom časa sem imela dva vrhova, nato pa mi je na hitrico uspelo osvojiti še enega. Skupno torej trije vrhovi od osmih in sedem bonusov. Škoda, da je bilo časa konec, kajti še pri dveh balvanih sem se vrha dotikala in bi mogoče tudi uspela, če bi še poskušala. Ampak nič hudega! Trije vrhovi so bili dovolj za tretje mesto! Tudi Marketa, ki je bila druga, je zlezla 3 balvane, Deq pa so uspeli štirje in je zmagala.

Malo guncanja, malo špag, en pogumen skok ...

Prva smer za težavnost - tu je še šlo.

Zadnji dan sem plezala težavnost. Prva smer se ni zdela težka, a naredila sem "brezvezno" napako in sem bila po njej šele osma. V finale je šlo samo 6 plezalk, torej sem vedela, da moram drugo smer "razturati", da se sploh uvrstim naprej. In sem šla plezat. In šla visoko, visoko, in vse do oprimka 25, zadnjega pod vrhom, ki je uspel še nekaj malega puncam - in vsi so zadrževali dih, ker sem plezala z napol sezutim čevljem in morala namesto zatikanja pete na grif tiščati celo nogo ... Ja, plezalke je treba pač dobro zategniti, sicer se zgodijo takšne neumnosti. Ampak višina, ki me je postavila na 5. mesto in s tem v finale, je bila vseeno dosežena.

V finalu pa sem plezala odlično! Marketi je uspelo priti na vrh, jaz pa sem bila takoj za njo in tako osvojila 2. mesto. Juhej!!! Veselje je bilo popolno, ko smo prišli na podelitev, pa še toliko bolj - kljub slabem rezultatu v hitrosti so bili moji rezultati dovolj, da sem poleg bronaste in srebrne medalje dobila še pokal za skupno uvrstitev na tretje mesto.

Tik pod vrhom, ampak tudi napol bosa :(

Kakor koli, festival je bil super in še bom šla. S prijatelji iz kluba in tudi z drugimi smo spali v kampu in se kopali v jezeru, čez dan pa eden za drugega navijali, si pomagali pri študiranju smeri. Nik in Alja sta mi bila super spodbuda in pomoč za smeri, Gaja iz Velenja mi je delala družbo celo v izolacijski coni, vsi Slovenci skupaj so pa tako navijali, da se jih je gotovo slišalo preko Pece tudi na drugo stran :)

Petra, Nik, Sara, Alja, Gaja, Saša in jaz - drugi so pa že ušli domov.

11 (hitrost) + 3 (balvani) + 2 (težavnost) = 3 (skupno)

Piramide? Tudi z njimi se opravi!

Včeraj se je na Logu začelo tudi letošnje državno prvenstvo v balvanskem plezanju, kjer nas čakajo tri tekme. Balvane imam sicer zelo rada, ampak lani v njih nisem imela rezultatov, kot bi jih želela. Tako sem šla na tekmo brez pričakovanj visoke uvrstitve, prepričana, da sem itak premajhna in spet ne bom dosegla grifov. Poleg tega pa so pri ŠD Korenjak, ki so tekmo organizirali, cel teden tudi pridno objavljali slike lesenih piramid, ki naj bi postale del stene. In ob takšni "reklami" že pomisliš, da bodo na steni samo piramide in nobenih pravih oprimkov, tako kot na svetovnem pokalu ... Kakor koli, nisem mislila, da mi bo šlo dobro, in plezanja po piramidah tudi nimaš kje trenirati, tako da sem si rekla "kar bo, pa bo".

A tale mali rumeni grif naj primem? Kaj pa, če ga kar preskočim? Ja!

 Začela sem dobro. Nobenega sledu ni bilo o kakšnih strašnih piramidah - bile so del stene, a balvani so se mi zdeli takšni kot vedno. Na prvem in drugem sem zlezla oba problema, in ko sem se takrat pogovarjala s Kajo in Emo S., s katerima smo skupaj čakale, da se iztečejo 4 minute počitka pred naslednjim poskusom, je Ema S. povedala, da je tudi na tretjem zlezla oba problema. Tako sem si rekla, da ju moram torej tudi jaz. In sem ju res.

Ž-4, rumeni problem. Ni se mi zdel težek, a je prinesel zmago.

Na četrtem balvanu pa nisem vedela, kaj so dosegle druge punce. Vključeval je streho (juhuhu!) in rumeni problem sem ravno tako kot vse doslej splezala v prvo, brez težav. Na zeleni smeri pa sem takoj prišla do cone, od tam pa me je do vrha ločil le še en čuden grif, ki je bil videti težko oprijemljiv. Rekla sem si, da je treba probati - gotovo obstaja način, da se ga zadrži, sicer nam ga ne bi postavili. Ampak žal kljub dvema poskusoma do njega nisem niti dosegla. Izkupiček? Vrhovi: 7/7. Bonusi: 8/8. Bila sem zelo zadovoljna.

Ž-4, zeleni. Cona. Naslednjega pa nisem dosegla.

Ko sem zapustila tekmovalno območje, sem hitro ugotovila, da nisem zadovoljna samo jaz. Kot se je izkazalo, sem tako vrh kot cono v prvo na zadnjem balvanu osvojila edina. Juhej! S Saro in drugimi prijatelji iz kluba smo si nato privoščili sladoled, saj je bilo vendarle 30 stopinj in smo bili vsi povsem mokri, nato pa sem šla z drugimi puncami, ki so tekmo že končale, spremljat in spodbujat še tiste, ki so šele prihajale iz izolacijske cone. In prišle so tudi Živa, Karolina, Gaja in Ema K., pri katerih je veljalo računati, da bodo plezale zelo dobro. Kljub navijanju pa se jim ni izšlo tako dobro kot meni, in tako sem že pred razglasitvijo vedela, da mi je uspelo plezati najbolje od vseh cicibank.

Zelo sem vesela - še posebej, ker je moje dobro plezanje tudi mene samo presenetilo. Za menoj sta se uvrstili Ema S. in Gaja, ki sem ji še posebej privoščila prvo medaljno na DP. Bravo!

Ema S., jaz in Gaja tam, kjer je po tekmi najlepše. Tudi če je 30 stopinj in kar teče s tebe!