Plezala sem s svojo družino in trenerjem, enkrat smo imeli v skali tudi skupen trening z ostalimi plezalci, lotili pa smo se tudi čiščenja plezališča v naši bližini - tu so me sicer dali na "stranski tir", saj je bilo zaradi kamenja čiščenje za otroke nevarno, zato smo se raje igrali v bližini. Tudi zaščitna čelada namreč ni dovolj - kar bi lahko povedala moja mami, ki je imela med počitnicami kar nekaj bližnjih srečanj s padajočim kamenjem, a jo je na srečo odnesla zgolj z velikansko modrico na nogi. Torej: v skale nikoli brez čelade! Pa ne le zato, ker je to (vsaj za otroke) predpisano, ampak ker med "biti kul" in "biti cel" pogosto ni enačaja.
Takole sva z atijem malo trenirala. Učil me je vozlov ter, kako se na sidrišču primerno prevežeš - nekaj kar v praksi seveda še ne smem početi, a znanje ni nikoli odveč.
Kaj pravite na tole lepotico? Saj je videti tako, kot bi plezala po mikroskopsko povečanem kolačku iz smetane in karamele.
Lep dan, krasne smeri, skala s pokami ... Čudovito!
Slavni Kotečnik. Veliko bolj bi mi bil všeč, če se do plezališča ne bi hodilo tako dolgo, še bolj pa, če ne bi bilo takšne gužve. Prišli smo zjutraj, po tem, ko je celo noč deževalo - tako gneče ob našem prihodu še ni bilo, so bile pa "šalce" spremenjene v prava jezerca in si moral prav paziti, kaj primerš in kam stopiš. Ko je posijalo sonce in skalo osušilo, se je pa vsula prava množica plezalcev. ... Ne, pravzaprav ni prijetno plezati, če imaš plezalca nad sabo in plezalca pod sabo. Je pa zanimivo videti, koliko tujih plezalcev obiskuje naša plezališča - lepo, da je plezanje tudi drugje tako priljubljen šport.
Ni komentarjev:
Objavite komentar