Verdon - plezanje pod mavrico

Prva plezalna postaja letošnje pajkove odprave je bila narodni park Verdon - čudovito jezero Lac de st.croix smo obiskali že lani in tudi letos nas njegova lepota ni izneverila. Ogledali smo si nekaj slikovitih provansalskih vasic, babi in dedi sta kolesarila, mi pa plezali - po športu pa seveda vsi na plažo in v vodo :D


Najlepše pri Verdonu je seveda to, da pokrajina vsenaokoli ponuja skale. Plezališč tako ne more zmanjkati, in najdejo se primerne smeri za vsakogar. Letos smo izbrali plezališče s kar nekaj sektorji, kjer so bile enostavne smeri za mojo sestrico, pa tudi nekoliko težje zame. Ko bom velika ... No, takrat bom pa zagotovo prišla v Verdon zato, da bom plezala tudi v samem rečnem kanjonu - tam, kjer je vznožje smeri dejansko sredi pečin in se moraš najprej spustiti v globino, šele nato plezati navzgor.

Ljudje radi preoblikujemo svet po svoji potrebi, a umetno jezero sv. križa, v katerem je potopljena cela vas, ni videti prav nič nenaravno. Lani smo plezali na levem delu druge slike, letos tam, kjer se mavrica dotika tal. Nekoč ... Nekoč bom pa lezla v kanjonu na drugi strani mostu.

Moj naj ati - varuje, svetuje, pa tudi kak komplet se potrudi rešit, kadar je treba.

Ogrevanje na lažjih smereh skupaj s sestrico, nato pa tudi nekaj težjih :D

Eni pridno veslajo, drugi poganjajo pedalin in slikajo, eni pa samo uživajo kot potniki.

1. Splezaj iz reke. 2. Povzpni se po skalah navzgor. 3. Primi se za nos in skoči. 4. Če si upaš, pa na nos tudi pozabi. Banzaj!

Seveda ne gre pozabiti poti od Azurne obale do Verdona. Najprej smo šli v mestece Gras - če ste gledali/brali film/knjigo "Parfum", potem veste, da gre za svetovno prestolnico parfumov (sestavine parfumov niso iz Pariza ;). In potem naprej v Castellane, kjer se začne park Verdon in se smaragdna reka že svetlika in namiguje, da bo kilometre nižje po brzicah, namenjenih raftarjem, zavila v prekrasen kanjon belih skal.

Kaj pa od Verdona naprej? Ja, novim plezališčem naproti. In na poti do tja ... Sivka, sivka, sivka. In sončnice. V kraju Valensole, ki je center "pridelave" sivke smo takoj poiskali tisto, zaradi česar nam je sivka najljubša: sivkin med! V velikem centru, kjer ga polnijo, delajo iz njega medeni kis, pa medene lizike, pa bonbone in seveda ne pozabijo tudi na parfume in mila iz sivke, so takoj po našem prihodu zmajali z glavo. Zmanjkalo ga je! Turisti ga toliko pokupijo, da ga ni dovolj. No, pa so videli naše žalostne poglede in nas napotili v trgovinico, kjer naj bi še bil. Pravzaprav v vrtnarijo. In smo kupili še semena prave provansalske sivke, da bo tudi okoli hiše po novem cvetela in dišala takšna pristna francoska :)