Plezališča v Orpierru so mi všeč, ker se najde nekaj za vsakogar. Plezali smo v sektorjih, ki se dvigajo takoj za vasjo, in tam so skale takšne, da mi niso povzročale nobenih težav. Tudi pri zame težjih smereh sem z lahkoto plezala v vodstvu, saj ni bilo treba skrbeti za dolge razmake med oprimki - vedno se je našla kakšna luknjica, kakšem oprimek vsaj za dva ali tri male prstke, drobcena polička, na katero sem lahko naslonila blazinice. Tako sem vpela in preplezala kar nekaj lepih smeri.
V Orpierru smo bivali v kampu, kjer prav tako vedo, kaj je potrebno za plezalne užitke - ne le, da imajo bazen, kjer se lahko osvežiš po plezanju, temveč imajo tudi pokrito umetno steno, kjer lahko vadiš plezanje po plastiki. In ja - pogrešala sem jo, zato je skali in kopanju sledilo še guljenje grifov, dokler niso starši vztrajali, da je dovolj in naj s plezanjem neham. No, pa saj si je bilo treba vzeti tudi čas za igrala na velikem otroškem igrišču, pa za napihnjen plezalni stolp v obliki svetilnika ...
S sestrico se strinjava - tole je najboljši kamp na svetu! |
Masiv Ceuse - izziv za naslednja leta. |
In kaj storiš, če je povsod v Franciji dež? Kot sem že povedala, smo hitro skočili v Chamonix in se soočili s tamkajšnjimi zimskimi temperaturami, nato po v tunel pod Mt. Blanc, na autostrado in - dobrodošli v Arco :D
Ni komentarjev:
Objavite komentar