Arco nudi skale in ... PLASTIKO!!!

V Arco smo prispeli pozno zvečer, naveličani vožje skozi nenavadne tunele na zahodni strani Gardskega jezera, pa tudi že skoraj brez bencina in pošteno utrujeni. Ampak - vreme je pa bilo, in to je glavno. Tako smo se najprej vkampirali (ja, tudi tu ima kamp bazen, igrala in bolder steno), nato pa sta ati in mami pričela pregledovati plezalni vodnik. Še sreča, da smo bili pripravljeni na vse scenarije od A do Ž in smo se opremili z vodniki z vseh koncev in krajev.

Veliko izbire žal nismo imeli, saj smo morali do plezališč peš. Z avtodomom pač ne prideš povsod, kolesa pa sta imela s seboj le babi in dedi. In tako se je nekega lepega dne pripetilo, da je šla sestrica z babi in dedijem na planinsko turo na grad, mi pa v skale. Hodili smo 45 minut, pripravili vrv in opremo ... Ojej. V nahrbtniku sem imela en svoj in en sestričin plezalnik. Morda bi se še lahko potrudila in tudi njenega nekako stiščala na podplat, ampak kaj, ko sta bila oba desna! Ati je gledal grdo, jaz žalostno, mami, ki je pri nas najbolj brez kondicije in cele dneve sedi za računalnikom, pa se je na srečo prostovoljno odločila za še malo razgibavanja. Nazaj v dolino, po levi plezalnik, pa spet 45 minut nazaj v hrib. (In ja, ker je mami tudi tajnica za tale blog, je jasno, da se je pohvalila s svojo turo.)

V Arcu smo tako spoznali nekaj sten, se podali v mesto, ki je prava plezalna Indija-Koromandija in si pošteno napasli oči na "plezalni robi", in se načofotali v mrzli vodi v bazenu. In tudi presenečenje nas je doletelo - srečali smo mojega prijatelja Grego V. in njegovo družino - tudi on in njegova sestra sta si nabirala nove plezalne izkušnje.

Ker brez dežja ne gre, nas je ta dohitel tudi v Arcu, ampak nič hudega - zato, ker sem prav potrebovala izgovor, da se zapodim na tekmovalno steno v plezalnem parku. Plaaaaastiiiikaaaaa! Ja, kako dobro dene. Kako paše! Ati, ki je sicer prepričan, da se plastika ne more primerjati s plezanjem med borovčki in oljkami, se ni mogel več upirati, in je pač moral tudi tu poprijeti za štrik. In hitro je ugotovil, da je prav, da malo poplezam tudi na umetni steni, pa čeprav je okoli nas naravni plezalni raj. Zakaj? Zato, ker mi gre plezanje na umetni steni še vedno precej bolje - malo zato, ker sem je bolj navajena, ker imam na njej manj strahu, in predvsem zato, ker smer lažje berem. In stena v Arcu je res čudovita - tako visoka, da sem pod vrhom celo pregnala presenečenega ptiča, ki je verjetno mislil, da bo vrh stene v miru zadremal.

Moja sestrica je šla na grad nabirat štiriperesne deteljice, pa z lisičko Rock mastersa je hotela pozirat...

Jaz sem pa čakala in čakala, da je mami prinesla plezalnik in sem lahko začela plezat.

Plaaaaaaastikaaaaaa!

Tako, to je vse o letošnjem plezalnem potepanju - zdaj pa bo kmalu čas, da se ponovno pričnejo treningi, pa tudi šolo že komaj čakam!