Vasica "bogu za hrbtom", tik preden se najbolj južen del Alp spremeni v Provanso, kjer sta dve gostilnici, klajmberska trgovinica in ozke kamnite ulice, polne zapuščenih hišic iz let 1300 in dalje ... To je Orpierre, ki bi mu lahko rekli tudi francoski Osp - nad vasico so namreč same skale, ki so pravi plezalni raj.
Težko se je odločiti, katera je lepša ... Glavno, da so dobro navrtane - dela pa še vedno potekajo (glede na to, da se je med plezanjem lepo slišala tudi pesem vrtalnika iz neke nedoločene smeri). Če najdete na zadnji sličici nekaj mikroskopskih bolhic - ja, to so plezalci, ki so v primerjavi z mogočnostjo skale videti kot drobna zrnca peska. Med plezanjem na eni skali smo opazovali tiste, ki so plezali na drugih - in nekaj je bilo takih, da smo si rekli WOW!
Ko vsaj ne bi bilo tako vroooooče... V Orpierru smo plezali bistveno manj kot v Briancon-u, saj smo bili že malo utrujeni, pa še ves čas je tekel pot z nas. Zdelo se mi je, kot da smo v savni, in kljub temu, da sem ves čas pila, me je občasno dajal glavobol.
Tudi spuščanje je lahko videti zelo hudo, a ne?
Midva z atijem sva najboljši par - vsaj kadar ima mami fotoaparat ;)
Še zadnji pogled na skale iz vasice - iz parka, kjer smo sedeli na klopi, jaz s sladoledom, mami in ati pa s kavico, in kjer smo celo uro opazovali domačine pri balinanju. Stare in mlade, moške in ženske, očetje so učili sinove, kam metati in kako izbijati - tu so popoldnevi povsem ležerni ;)
Ni komentarjev:
Objavite komentar