Solzica, dve, tri

Danes sem tekmovala na tekmi lige iRCC v Zagrebu. Hitro poročilo, ker sem še vedno jezna sama nase ...

V prvi smeri sem dosegla višino 21+ z rahlim dotikom vrha, tako kot še tri druge deklice. Na drugi smeri sem dosegla vrh, tako kot še dve drugi punci. Sledilo je finale (najboljših osem deklic po dveh smereh), kjer smo dosegle vrh 4. Ko so finalno smer prišteli prvima dvema, smo bile tri popolnoma izenačene: Marketa s Češke, Lucija s Hrvaške in jaz. In potem je sledilo superfinale, kjer sem pošteno zašuštrala in pristala na tretjem mestu.

Zakaj? Ker sem za en grif mislila, da ga ne smem prijeti in sem skušala napredovati brez njega :( No, to je bila moja prva tekma, kjer smo bili za finale in za superfinale v izolacijski coni, tako da ni bilo nobenih nasvetov in nobenega opazovanja drugih plezalk - in se je pač zgodilo, da sem videla smer narobe. Kar je izkušnja, ki mi bo v prihodnje prišla zelo prav. Mami pravi, da je bolje, da se mi je to pripetilo tokrat, kot kdaj kasneje na kakšni zelo pomembni tekmi - in da takšne napake gotovo v prihodnje ne bom več naredila.

Ko sem izvedela, kaj sem naredila, je prišlo nekaj solzic, tako da bi še podelitev skoraj zamudila. No, ampak medalja je medalja, in slej kot prej se bom nehala jeziti, in potem bo spet bolje.

Več pa naj povedo slike ...

Ogrevanje z žogico, ker je bilo zjutraj še hladno. Potem pa še na bolderci.

Razgled z bolderce je pa malo "heavy duty", a ne?

Lan in jaz iz PK Laško, Grega in Lovro iz Mozirja - tokrat smo bili kot ena ekipa.

Finalna smer. Waw! Ko plezam kaj takšnega, je mami žal, da namesto slik ne naredi filma.

Ojej, ojej, ojej

Jaz, Lucija in Marketa. Ne, nočem se nasmejat.

 Pa še ena slikica s puncama, ki sta prišli tekmovat s Češke - Marketa Janošova in Hana Šikulova, obe sta odlični plezalki!
Z Marketinim očkom smo že včeraj malo poklepetali, danes pa smo navijali eden za druge. Njen oči je povedal, da je bral moj blog in bil navdušen, da sem tudi jaz tako majhna kot Marketa, in zato so včeraj prišli tudi na Vzhodno ligo. Krasno! Zdaj imava ena v drugi končno primerjavo - plezati je veliko lažje, če veš, da nisi edini tako majhen in s tako velikimi plezalnimi željami :) Upam, da se kmalu spet vidimo!