Vse najboljše za moj rojstni dan!

Naslednji postanek državnega prvenstva, Škofja Loka. Ta vikend bi sicer moral biti rezerviran za zabavo, saj sem prejšnji teden dopolnila 11 let - a če je tekma, je tekma, in torta bo morala malo počakati. So pa kljub temu prišla čudovita darila, ki pa sem si jih morala priplezati.

Tokrat sem se znašla na prvem mestu štartne liste, zato sem vedela, da me bodo vsi gledalci in sotekmovalke natančno spremljali. Prva smer se mi ob ogledu ni zdela težka, zato sem pričela s plezanjem kar samozavestna. Preplezala sem ravni del, prišla čez tvorine na strehi in dosegla naslednja dva oprimka, ki sta bila spet na navpičnem delu. Z njiju pa naslednjega oprimka nisem dosegla - vsaj 10 ali 15 centimetrov mi je manjkalo do njega. Ko sem se spustila na tla, torej nisem bila zadovoljna in prepričana sem bila, da me bo vsaj 5 tekmovalk uspelo prehiteti. Pa je bila smer očitno težja, kot sem jo ocenila, in mimo tega problema ni mogla prav nobena, nas je pa kar devet končalo na istem mestu.

Na drugo smer je bilo treba kar dolgo čakati, saj je bilo predvsem v starejši kategoriji zelo veliko plezalcev in plezalk. Ogledala sem si smer, ki so jo v prvo plezali cicibani, prav tako pa smer, s katero so se v prvo borile mlajše deklice. Obe sta se zdeli zelo težki, zato sem vedela, da se bodo na drugi smeri naredile razlike, ki bodo odločale o končnem rezultatu. In še dobro, da sem si ogledala obe - postavljalci so se odločili, da bo naša druga smer res tista, ki so jo prej plezale mlajše deklice (z nekaj popravki).

Druga smer je bila takšna, da bi mi morala biti pisana na kožo. Ves čas se je težavnost stopnjevala, zgornji del pa je bil pošteno zakompliciran, imel težke oprimke, in do tja si prišel preko hudega previsa. Je šlo? Ja! Sicer mi ni uspelo priti do vrha, a plezala sem res odlično. Kljub temu, da so bile za mano na vrsti še vse druge cicibanke, sem vedela, da bom odlično uvrščena, morda celo na prvo stopničko. Tako sem se lahko popolnoma sprostila in do konca navijala za moje prijateljice.

Tudi tretjo tekmo v težavnosti sem torej končala na prvem mestu, ki sem si ga tokrat zaslužila bolj kot kadar koli prej - v zgornjem delu smeri sem morala pošteno garati. In ker v Škofji Loki nimajo nobene veze s tistimi Gorenjci, za katere pravijo, da so skopi, so me za trud nagradili z medaljo, steklenim pokalčkom, najnovejšo izdajo Športnoplezalnega vodnika in še vrečko za magnezij! To pa je odlično darilo za rojstni dan. Hvala organizatorjem!

No, naslednji vikend si vzamem čas za tortico, potem pa v dveh vikendih še zadnje tri tekme za državno prvenstvo. Upam, da bomo imeli tudi v Slovenski Bistrici in v Kranju tako odlično in zahtevno postavljene smeri, predvsem pa, da bova s trenerjem Aleksandrom do takrat še nadgradila moje plezanje.

Saša, hvala za nasvete! Lepo, če ti ta velike punce svetujejo :)

Ja, ja, ja, tole mi je všeč! Še enega, pa še enega, pa še enega ...

Same nasmejane ciciplezalke - nič ni lepšega.