Ko smo cicibanke pričele plezati, je že prva tekmovalka dosegla vrh. Nato so sledile ostale, ki so se mučile z zadnjim gibom - marsikatera se je dotikala vrha, a ga ni mogla prijeti, je bilo pa koristno, če si velik in si se lahko stegnil kar preko predzadnjega grifa naravnost na vrh. Pred mojim štartom sta bila dosežena dva vrhova, druge punce pa so obstale dva ali tri gibe pod njim - do tam namreč ni bilo težko priti.
Čez večji del smeri sem se res zgolj malo razgibala, nato pa je prišel ključni trenutek. Poskusila sem s preprijemanjem zadnjega oprimka, z zatikanjem pete, z zamenjavo in križanjem rok in vse skupaj nekajkrat ponovila. Vmes me je že skoraj odneslo s stene. Gotovo sem porabila na predzadnjem oprimku več časa kot na celi smeri do njega. Nazadnje pa sem morala tvegati. Zatakniti peto na mini grifek k prstom, da sem si jih s plezalko skoraj potlačila, ter se vreči na rob stene, kot da plezam balvane - in uspelo mi ga je zadržati ter z njega podaljšati na vrh.
Uf ... Če imam kaj po atiju, imam pa gotovo vztrajnost, in tokrat se je dolga telovadba ter plezanje naprej in nazaj ter preizkušanje različnih kombinacij obrestovalo. Po prvi smeri sem si še z dvema cicibankama delila vrh. Je bilo pa po njej tudi jasno, da bo druga smer pošteno premešala karte, saj si je toliko deklet delilo višine tik pod vrhom.
Druga smer je bila v spodnjem delu malenkost težja, kljub temu pa je bilo tudi tu točno jasno, kje bomo letele s stene - na grifu na strehi, ki je spominjal na banano in si ga moral z obema rokama prijeti kot s kleščami. Trener Aleksander mi je naročil, da naj predvsem noge zelo dobro pritisnem v steno ter grem čim hitreje naprej. In sem se na to popolnoma osredotočila - tako zelo, da sem naredila še dva giba naprej, potem pa mi je odleglo, koncentracija je padla, zraven pa tudi jaz - in to z oprimka, ki sploh ni bil težek. Ojej, kako trapasta napaka!!!
Kakšen bo rezultat, se mi ni niti sanjalo. Vedela sem, da je Živa na drugi smeri splezala dlje, a na prvi ni imela vrha. Kako se bo torej končalo? Seštevek je pokazal, da sem zmagala, in zelo sem bila vesela. Odhitela sem na stopničke po medaljo, zraven pa so mi dali še vrečko z nagradami - in v njej so bile čisto prave blejske kremšnite! No, to pa bo dobro nadomeščanje izgubljene energije po tekmi :)
Prvo smer sem torej odplezala odlično, z drugo pa nisem bila zadovoljna. Ker vem, da bi z malo več zbranosti lahko šla še naprej. Saj veste - strehe sem navajena preplezati. Ampak saj bo že čez dva tedna v Škofji Loki nova priložnost, da odplezam obe smeri tako, kot znam.
 |
| Najprej me okrega za napake, nato pa se veseli z mano - moj trener Aleksander. |
Ni komentarjev:
Objavite komentar