Strop je premagan

Tole je "strop" na naši plezalni steni v Laškem. Ker telovadnica ni dovolj visoka, je bil takle dolg previs edini način, da so vanjo stlačili steno. In ta "strop", ki se starejšim plezalcem morda ne zdi nič posebnega (čeprav naj ga pridejo najprej preplezat, potem pa naj govorijo), sem enkrat z navdušenjem, drugič s strahom, opazovala cela 3 leta - ja, natanko 3 leta je, kar treniram med stopki in oprimki. In po treh letih je strop premagan, kar je zelo zelo ZELO pomembno.
Zakaj?
No, pojdimo leto in pol nazaj, na 2. april 2011. Bila sem prvošolka, na svoji četrti tekmi Vzhodne lige, ki je potekala v Slovenski Bistrici. Še preden se je tekma pričela, je bilo zame vsega konec. Postavljalci so prvi oprimek postavili tako visoko, da niti začeti ne bi mogla, ker ga nisem dosegla. Prvi grif!!! Aleksander je odšel do sodniške mize in po protestu in demonstraciji, ob kateri me je postavil ob steno in pokazal, da prvega grifa dejansko ne dosežem, je dosegel, da so začetek proge spremenili.
Potem se je tekma pričela. Vsi so lezli in padali, ob padcih pa je bil zaradi previsa in zato, ker v steni ni bilo kaj prida vpetih kompletov, precej nihajev daleč stran od stene. Kot bi se Tarzan na lianah gugal skozi džunglo... Skratka - za oči prvošolke prava grozljivka. In sem šla v steno...in lezla... in se ustavila pred previsom... in sem se držala... in čas je tekel...
Težko povem, ampak ja... Držala sem se, nisem šla niti naprej niti nazaj, in nato je moral Aleksander splezati na steno in mi pomagati dol. Konec. Fertik. Finito! Ne grem več na steno!!!
No, rekli smo, da na slabo pripravljenih tekmah naslednjič raje ne bom plezala. Na treningih pa je začel zame veljati poseben režim. Treningi na balvanski steni so bili kot prej, na visoki steni pa... No, bili so "smotani", ker me je celo guganje na vrvi meter nad tlemi spravilo v jok, da bi lezla v višave pa mi ni niti na pamet padlo. Jok in reševanja s stene so se kar vrstili in  potrebnih je bilo kar nekaj individualnih treningov z Aleksandrom, da smo odpravili strah pred plezanjem in strah pred višino. Celo o zaključku treningov smo razmišljali, ker treningi pač niso smiselni, če ne greš višje od treh metrov :(
Danes je vse to za nami in daleč proč. Tistega pol leta, ko nisem upala v višave, smo skoraj pozabili, raje se spominjamo mojih stopničk v zadnjem obdobju. Spomnili pa smo se ga zdaj, ko je premagan celoten strop - ko pridem čisto do konca, se držim vrha z obema rokama, nato pa spustim nogi, spustim eno roko in z njo pritisnem na kravico, ki jo imam obešeno na plezalni pas, in se izpod stopa zasliši njeno zvončkljanje, ki pomeni samo eno - zmago!