8 let, 1 želja: VELIKA!

November je prav poseben mesec. V prvih dneh imam svoj rojstni dan - tokrat že osmi!, sredi meseca pa je na vrsti najbolj zanimiva stvar na svetu - zaključek svetovnega pokala v plezanju v Kranju.

Najprej rojstni dan...

Praznovala sem ga z družino, nato pa še s sošolci. Poleg običajnih daril (igrače!!!) pa sem si zaželela še nekaj - da bi do devetega leta zelo zelo ZELO zrasla. Sicer pri nas doma že vsi vemo, da odrasla ne bom imela manekenske višine, vendar pa bi mi vsak dodaten centimeter prišel zelo prav, kajti pri plezanju se mnogokrat zgodi, da mi do grifa zmanjka kak centimeter. (Tisti, ki ste brali o tem, kako so morali pred začetkom tekme Vzhodne lige popraviti smer, ker je moj trener dokazal, da niti prvega grifa ne dosežem, že veste, o čem govorim.)
Sicer pa... Uradno je tako, da na svoj 8. rojstni dan merim 119 cm. Še vedno sem za glavo manjša od večine sošolk, ampak nič ne de. Moj trener Aleksander je mami poslal v zdravstveni dom, kjer so izbrskali njeno staro kartoteko, in pogledali smo si, kako je v osnovni šoli rastla ona. Na sistematskem pregledu pri sedmih letih in pol je imela 118 cm - torej rastem po njej. In mami je zrasla na 158 - jaz pa bi vseeno rada vsaj malo več. No, ima pa mami tudi majhne dlani in prstke, kar pride tudi prav, saj z velikimi "lopatkami" pač težko prijemaš najmanjše grife.

Kakor koli, če mi kdo še ni čestital, naj mi zaželi samo eno: da bom bolj rastla!

Zabava! Letos so moderni "jezni ptiči", in mami je imela z obema torticama kar veliko dela. (Jaz obožujem plezanje, mami pa peko - celo svojo kuharsko spletno stran ima: marmelina.si. Kar poglejte...)

 Prejšnji vikend pa je sledil drugi novemberski vrhunec: zadnja tekma svetovnega pokala v plezanju. Joj, smo navijali! Tekmo smo sicer spremljali po televiziji, ampak ni bilo zato nič manj razburljivo. Držali smo pesti za Mino Markovič in Majo Vidmar, ki sta si nazadnje priplezali 1. in 3. mesto, Mina pa je zmagala tudi v skupnem seštevku vseh treh plezalnih disciplin (težavnost, balvani, hitrost) in v disciplini težavnost. Drugič zapored! Nič čudnega, da so nas vse boleli členki (od stiskanja pesti) in da se je vriskanje iz naše hiše gotovo slišalo daleč naokoli.
Če sem včasih rekla, da bi rada plezala kot Mateja (Hohkraut, moja prva trenerka, osemkratna državna prvakinja!), kot Maja (Vidmar), katere plakat že dve leti visi nad mojo posteljo za "inspiracijo", zdaj dodajam še, da bi bila rada tako vztrajna/pridna/zagnana kot Mina. Za to, da si zmagovalec svetovnega pokala dvakrat zapored, je namreč gotovo potrebno zelo zelo zelo veliko dela. Sicer pa - odlično je, da imaš lahko vzornike iz svoje države, še bolj super pa je, da je Mateja iz mojega kluba in me vedno spodbuja.
Hm... Pojdimo nazaj k višini. Je res tako pomembna? Za Matejo vem, da je čisto malo večja od moje mami, v Majini bližini sem že tudi stala, in sem tudi videla, da ni skoraj nič večja. Mami je sicer rekla, da smo pri nas očitno "plezalno usekani", da se ukvarjamo s takšnimi stvarmi, ampak je vseeno pogledala na splet, kjer smo našli tudi Minino višino. Ha! Tudi ona je "mečkin"!
No, kljub temu ostaja želja: VELIKA! Držite torej pesti, da sem pobrala tudi kaj atijevih genov, da prilezem nekje do 165 cm in s tem za nekaj centimetrov prerastem tako mami kot vse tri svoje vzornice.