Ko sva te malo pred petim rojstnim dnem prvič peljala v Plezalni klub Laško, si bila navita mala piška s presežkom energije. Nadeli so ti pas, te privezali na vrv, in prvič si se podala v steno. In si šla. Proti vrhu, navdušena nad novo izkušnjo. Ko si z nasmeškom dosegla zadnji oprimek, so precej večji otroci nejeverno utihnili. In ko so te spustili s stene, ti je predsednik kluba dejal, da boš nekoč še državna prvakinja. Nisva vedela, da je splezati do vrha že kar prvič nekaj posebnega, besede o prvakinji pa niti slučajno nisva jemala resno - imela sva jih le za prijazno spodbudo.
Od tega dne naprej je bilo plezanje tvoja najljubša igra. Zaradi nje si se odpovedovala nastopom v vrtcu, kasneje nastopom pevskega zbora, izletom, praznovanjem rojstnih dni prijateljev. Tudi takrat, ko so v gledališki list pod tvojo točko dopisali "Liza ne bo nastopala, ker je šla na trening," si vedela, kaj počneš in kaj želiš s tem doseči - kljub mladosti. Treningi so postali tvoj način življenja in plezanje tvoja največja strast, okoli katere si odlično razporejala ostale obveznosti, s tem pa navdušila marsikoga, celo učiteljico. Ja, verjetno ni veliko otrok, ki sem med uro telovadbe zavzeto pogovarjajo sami s sabo, in ob natančnejšem poslušanju presenetijo učitelja z ugotovitvijo, da učenec pravzaprav vneto vadi govorni nastop, saj popoldne za učenje in vajo morda ne bo dovolj časa.
Seveda ni šlo vse tako, kot si želela. Prva tekmovanja so prinesla nekaj razočaranj, in tekme v Slovenski Bistrici, na kateri si se ustrašila višine ter v krču obstala, da te je moral s stene spraviti tvoj trener, ne bomo nikoli pozabili - čeprav je to danes spomin, ob katerem se nasmehnemo. Z Aleksandrom sta vložila veliko truda v premagovanje strahu pred plezanjem "stropa", in morda so ti strehe ravno zaradi gotovosti, ki si jo takrat pridobila, sedaj najljubše.
Spomniva se tudi prvih stopničk, ki si jih dosegla na tekmi Vzhodne lige v Ribnici. Na tekmi, na kateri niso podeljevali medalj, in si zato ostala brez tiste lesketajoče ploščice okoli vratu, ki vam otrokom toliko pomeni, in zaradi česar ti je trener nato sam izdelal majhen pokal iz lesa, da te bo vedno spominjal na pomemben dosežek. Pa oprimka, ki ti ga je ob zmagi podpisala in podarila tvoja prva vzornica in trenerka Mateja, in ga še vedno hraniš na polici, ki je danes obložena z medaljami in pokali. Ter prve medalje na državnem prvenstvu na Logu, ki nas je vse presenetila, saj si tekmovala z za celo glavo večjimi deklicami. Vse to so spomini, ki so prinašali tako smeh kot solze, predvsem pa so te izoblikovali v predano športnico in izjemno srčno deklico, ki nama je v velik ponos.
Danes si državna prvakinja. Še vedno si zgolj cicibanka, a ker si doslej vedno našla disciplino, pogum, predanost in odločnost, da oprimek za oprimkom napreduješ vse višje, niti malo ne dvomiva, da ti bo vedno uspelo doseči vsak cilj, ki si ga boš zadala. Prvaki namreč ne nastajajo ob zmagah, ploskanju in čestitkah - rojevajo se v urah, tednih, mesecih in letih, ko se nanje pripravljajo. In tu je tvoje trdo delo tisto, zaradi katerega te ne morejo spodnesti nobene številke, naračunane brez upoštevanja tvoje nepopustljive volje.
Verjemi vase in ne pozabi, da je mogoče vsako oviro preplezati - in pri tem ti bova vedno stala ob strani kot tvoja največja navijača.
Ati in mami
Hvala Lizinemu trenerju Aleksandru Stopinšku in PK Laško, vsem donatorjem, ki so skozi leta treningov pomagali z drobnimi, a za nas še kako pomembnimi gestami, ter vsem podpornikom in navijačem. Za vse vas so tile skoraj skriti srčki, ki so jih letos zarisali na pokal državnega prvenstva.
Ni komentarjev:
Objavite komentar