19 neustrašnih

Včeraj je bila v Tržiču tretja tekma za državno prvenstvo v težavnosti. Imela sem kar nekaj treme, saj sem želela dokazati, da lahko tudi v tej disciplini plezam primerljivo z drugimi puncami.

Tokrat sem imela štartno številko 26, torej sem bila med zadnjimi tekmovalkami, že po nekaj cicibankah pa je bilo jasno, da bo treba priplezati čisto do vrha - vrh je bil vedno znova osvojen, tako da druge izbire ni bilo. Smer sem si torej imela možnost dobro ogledati in natanko sem vedela, kako priti do vrha. S predzadnjega na zadnji grif je bil (spet zaradi moje velikosti) potreben kar nekoliko "bolderaški" skok, ampak je šlo. In tako nas je vrh smeri osvojilo kar ... Devetnajst?!

Ja, veliko, ampak jaz sem bila predvsem vesela, da sem tudi sama med njimi.

Sledil je torej precej "obsežen" superfinale po težji smeri, kjer se je takoj pokazalo, da bo več razlik. Smer sem si s trenerjem Aleksandrom lahko na kratko ogledala, sicer pa je za nas veljala izolacija - nobenega opazovanja tekmovalk pred sabo, torej.

Tudi v superfinalu sem plezala dobro. Sicer sem nazadnje seveda naredila napako zaradi nepremišljenosti, a sem se (kljub prezrtemu grifu) vsaj skoraj uspešno pognala proti grifu, ki je sledil. Nisem ga uspela zadržati, sem pa dobila vsaj višjo oceno z minusom.

Tekmo sem končala na osmem mestu, s čimer sem tokrat zadovoljna. Pomembno je, da napredujem, se izboljšujem in delam manj napak. Je pa seveda lepo, če se to pozna tudi pri točkah.