V petek smo imeli na Plezalnih dnevih Kranja zadnjo tekmo v težavnosti, kjer je bilo že ob pogledu na smer takoj jasno, da bomo imele cicibanke veliko težavo. Postavljalci so namreč (spet!) pozabili, koliko cicibanke dejansko merimo in koliko dosežemo, tako da je le ena dosegla 20. oprimek in lahko nadaljevala s plezanjem, druge pa smo se večinoma razporedile med 20-, 19+, 19 in 19-. Z višino 19+ mi je tako uspelo priti do četrtega mesta, ki sem si ga delila s še štirimi drugimi cicibankami. Z mojim plezanjem smo bili vsi zadovoljni, saj sem naredila, kolikor se je pač dalo.
V skupni razvrstitvi težavnosti sem tako s 4., 8., 19. in 24. mestom končala na 19. mestu od 32 cicibank. Pred začetkom tekmovanj sem sicer pričakovala veliko več, ampak očitno nisem računala na to, da je v starejši konkurenci veliko odličnih plezalk. Nič hudega, zdaj vidim, koliko dela me še čaka, in sem za svoje uvodno leto na državnem prvenstvu kar zadovoljna.
V nedeljo je v Kranju sledila še balvanska tekma. Tu sem pričakovala še več, saj sem bila na prejšni tekmi druga. Problem? Višina! Dva balvana niti začeti nisem mogla - pri enem nisem dosegla štartnih oprimkov, pri drugem so bili preveč narazen za moje noge štartni stopki. In tistega, kjer štarta nisem dosegla z rokami, bi gotovo splezala, saj je bil med lažjimi. Moj trener Aleksander je o tem nato sicer obvestil tako organizatorja kot postavljalce, ampak kar je bilo, je bilo. Se mi pa seveda ne zdi prav, da niti začeti ne moreš.
Tekmo sem končala kot 14. in tako tudi v končni skupni razvrstitvi padla na 5. mesto. Ampak zakaj bi se pritoževali, ko pa je to pravzaprav odličen rezultat. Verjetno ni veliko plezalcev, ki že svojo prvo sezono na DP dobijo medaljo in končajo 5. v skupnem seštevku. Ja, zadovoljna sem. In naj se me kar pazijo, ko zrastem!
Ob koncu letošnjega DP en velik HVALA mojemu klubu PK Laško, mojemu trenerju Aleksandru Stopinšku, ki je odličen trener in odličen motivator, predvsem pa vedno ve, kako nam tekmovalcem pomagati, da ne izgubimo volje, se nikoli ne utrudimo treningov in se plezanja vedno znova lotevamo z velikim navdušenjem. Hvala tudi trgovini s plezalno opremo MOSP, Sandiju in Žigi, ki so mi menjavali plezalnike po tekočem traku in poskrbeli, da sem zdaj končno obuta v plezalne copate, ki skrbijo za natančno postavljanje nog in s tem za veliko boljše plezanje.
Pa hvala mami in atiju za nešteto kilometrov, in vsem družinskim članom, sorodnikom, prijateljem in sošolcem za vzpodbudo, potrpežljivost in čestitke. Brez njihove pomoči ne bi šlo.
Zdaj pa ... Zdaj pa malo pavze in možgane na pašo, preden se spet začne norija in nova sezona Vzhodne lige.
Liza je odlična športnica, plezalka. Izjemno perspektivna za prihodnost plezalnega športa. Njen uspeh na tekmah je pač en kamenček v velikem mozaiku, ki ga skupaj sestavljamo. Trenutno je pomembno še vse kaj drugega kot rezultat na tekmi. Nikoli ni bil cilj rezultat ampak vrh smeri. Temu bomo sledili naprej in vem, da nam bo uspelo. Vsekakor pa sem sam zelo, zelo kritičen do postavljavcev smeri, sodnikov posredno pa seveda do KŠP. To da tekmovalka ne more niti začeti balvana je totalni kolaps.. Žalostno je to, da tega ne dojemajo postavljalci balvanov in sodniki. Kako objasniti otroku, da ni kriv, ker so postavili tak balvanski problem, da ne doseže niti začetnih oprimkov.... joj joj....Skratka gremo naprej! Z vednostjo, da bo Liza vedno boljša in da bo zrasla za kar me ne skrbi. Bolj sem v skrbeh zaradi zgrešene in izjemno neprijazne miselnosti ljudi, ki odgovarjajo za take polome na tekmovanjih. Se vidimo na naslednjem plezalnem prvenstvu! Čestitke Pajkovi Lizi!
OdgovoriIzbriši