 | ||
| Plezalni tabor 2012, Okrešelj - Lan, Sara, Liza, Blaž, Aleks, Nik, Tilen, Maruša, Martin, Ambrož in trenerja Matjaž Zorko ter Aleksander Stopinšek. |
Začeli smo ga v soboto, tako da so bili lahko z nami čez vikend tudi starši. (Na srečo so v ponedeljek morali v službe, da je bil mir ;) Odpravili smo se v Logarsko dolino, kjer smo se najprej učili lokostrelstva, nato pa smo celo popoldne plezali. Proti koncu dneva pa pot pod noge in mimo Rinke na Okrešelj, tako da smo že naslednji dan lezli na plezališču Mrzla gora.
Okrešelj je enkraten! Pot je sicer kratka, a naporna, vendar pa te na vrhu pričaka pravljični gozd in koča s super upravljalci, ki so nas vse dni razvajali - samo na našem plezalnem taboru se lahko zgodi, da v planinski koči ne dobiš joto in pasulj, ampak ti pripravijo enkrat pico, drugič palačinke, za zajtrk pa polento ali nutello ... Od vsega pa je najbolj fino seveda to, da smo imeli vsi prijatelji skupno sobo (žal brez pogradov), tako da smo bili res skupaj 24 ur na dan.
V naslednjih dneh smo plezali, šli peš na Savinjsko sedlo, tekmovali, kdo bo našel najlepši kamen, pekli na žaru... in šli zadnji dan, po spustu v dolino, še na rafting.
Sledil je dan počitka doma, da smo prišli k močem, nato pa še en dan plezanja na Čreti (Vransko).
Slik imam tokrat bolj malo (mami in ati sta morala s fotoaparatom vred domov), ampak lahko verjamete, da sem uživala. Pa še nekaj sta moja starša zamudila - spoznala sem enega strica, ki je na Mt. Everestu prvi postavil slovensko zastavo! (Mami je doma pogledala na računalnik, kjer piše, da je bil g. Aco Pepevnik iz Šentjurja pred 15. leti prvi Slovenec, ki je na "strehi sveta" razvil zastavo samostojne Slovenije, sicer pa je 6. Slovenec po vrsti, ki se je uspešno povzpel nanj.) Če ti v roko seže in za plezanje čestita takšna legenda, pa tudi ni kar tako, a ne?
...Ja, ja, tudi smer Pajkova Liza sem plezala. Ampak... da jo bom preplezala, bom morala pa pojest še nekaj žgančkov...
Ni komentarjev:
Objavite komentar