Švica! Plezanje ob zvončkljanju krav

Stvari so včasih povsem enostavne - moj trener Aleks se malo poheca, če imamo vsi potne liste, mami in ati na polno zagrabita, in potem ni več poti nazaj: čez en teden nas je 5 natlačenih v avto in peljemo se proti Švici.
Prvi in drugi dan smo plezali v manjšem plezališču v bližini Luzerna, nato pa smo za dva dni odšli v kraj Melchsee-Frutt, ki se nahaja na višini 1910 metrov. Vasica, ki je z gondolami povezana z bližnjimi in daljnimi hribčki je prava paša za oči, saj je ob njej čudovito jezero s cerkvico, v daljavi pa s snegom zasneženi vršaki. Hkrati je tudi pravi balzam za ušesa, saj se povsod pasejo krave, vsaka s svojim zvončkom, tako da ni glasbe nikoli konec.

Malo višje od vasice, na približno 2000 metrih, pa je njeno veličanstvo Skala - takšna, ki ji ni videti konca. Za plezalce je pripravljenih 6 plezalnih sektorjev z okoli 150 smermi, tako da kljub množici plezalcev vseh starosti ni prav nikoli nobene gneče. Če vas zanima, seveda le pokukajte v seznam smeri.

In kako mi je šlo? Odlično! Moj trener Aleksander sicer pravi, da oznake težavnosti smeri niso pomembne - pomembno je, da lezeš in napreduješ. Da se naučiš plezati v skali, ki je drugačna od tistih, ki si jih navajen, saj je treba plezati po "platah". Ampak saj znam brati! Tako vem, da mi 5c in 6a ravno prav ležita, pa mojemu atiju tudi (mami se mora pa včasih malo pomatrati).

Kakor koli... Znanec, ki nam je nudil prenočišče v svoji dnevni sobi, nas je imel po petih dneh verjetno že dovolj, konzerv nam je zmanjkalo, mami je hotela spet piti kavo in jaz sem si zaželela sladoled (v Luzernu smo za 3 kave z mlekom, 1 belo in dve kepici sladoleda odšteli 26 eur - dve moji mesečni žepnini!)... In tako je vsega luštnega enkrat konec.

Pred slovesom od švicarskih Alp smo se zapeljali še v njihovo osrčje in si od spodaj ogledali Eiger in Jungfrau - ampak to je bilo bolj za moja starša, ki ves čas nekaj nakladata o nekem filmu o osvajanju Eigerja, mene pa je že bolj zanimalo, kje bomo pred odhodom kupili še kakšno švicarsko čokolado in kakšno majhno plišasto kravico z zvončkom, da si jo pripnem na plezalni pas - za srečo.

In glede na to, da blogamo z zamudo - doma ni bil dolgo mir. Hiter skok na morje, kjer nam je šotor potrgala burja, nato nekaj dni zbiranja štempiljk v planinsko knjižico z babi in dedijem (po Pohorju), in že je prišel čas, da se skupaj s prijatelji iz PK Laško odpravim na tabor na Okrešlju, da preverimo, koliko novih smeri je Aleksander navrtal v plezališču Mrzla gora.