OMG! 12 poskusov za velik aplavz

Pričela se je nova sezona Vzhodne lige in letos bodo tekme nekoliko drugačne, saj sem napredovala v višjo skupino, med mlajše deklice. Kljub temu sem imela za tekmo v Slovenski Bistrici visoka pričakovanja.

Prvo smer sem splezala do vrha, tako kot še dve drugi punci, s katerima smo si delile najvišje mesto pred plezanjem druge smeri. Za to pa je bilo že med plezanjem fantov jasno, da je na njej gib, ki ga marsikdo ne zmore - nekoliko bolj bolderaški, pri katerem se je treba odločno zagugati na naslednji oprimek. Nič posebnega, se pač zagugaš in hop!

Plezala sem brez napake, se na težavnem delu ustavila, vzela magnezij, se pripravila in se pognala. Ni šlo, oprimek je bil predaleč. Poskusila sem znova in znova, odločena, da premagam primanjkljaj centimetrov. Ko sta bila za mano že kakšna dva ali trije poskusi, je začela dvorana ob vsakem novem poskusu vzklikati in tako sem jih nabrala kar neverjetnih 12, preden sem se vendarle spustila s stene. Bila sem žalostna, razočarana in jezna. Samo nekaj centimetrov višine!

Prvo mesto je bilo izgubljeno, pristala sem na petem. Ampak zaslužila sem si bučen aplavz in čestitke so prišle z vseh strani. Nenazadnje nisem pri plezanju naredila prav nič narobe, nobene napake, mami in ati pa pravita, da je bilo 12 poskusov nekaj neverjetnega. Da sem tako močna in tako vztrajna, kot gotovo ne more biti nihče drug - večina bi že po dveh ali treh poskusih obupala oziroma sploh ne bi imela več moči, da se še vedno drži na steni.

Prav. Pustimo končno uvrstitev. Glavno, da vem, da lahko tudi v starejši skupini super plezam in dosegam dobre rezultate - kadar teh ne bo zaradi mojih 132 cm, pa se bom morala naučiti, da zamahnem z roko in se ne sekiram.