Pajkova Liza ... Liza Novak: Koktejl iskric in sončnih žarkov

Takole sva z Lanom hkrati startala prvo smer.

Ker sem pred zadnjo tekmo Vzhodne lige v svojih rokah že imela štiri zmage, sem imela skupni pokal zagotovljen že pred zaključno tekmo, zato sta mi zaradi moje trenutne manjše zdravstvene težave starša rekla, da mi nenazadnje ni treba tekmovati. Kako, prosim?! To pa ne bo šlo! Tudi na zadnji tekmi bom plezala in tudi na zadnji hočem zmagati! Šampioni se borimo do konca!

Zadnjo tekmo smo imeli v Plezalnem centru Ljubljana, kjer zelo rada plezam. Ko sem si ogledala obe smeri, ki naj bi ju plezala, me je bilo nekoliko strah, da so razmaki med oprimki in stopki nekam dolgi za mojo velikost. Sem pa vedela, da se da vsaj pri stopkih zelo izkoristiti tudi stopanje na trenje, saj je sama stena precej hrapava in plezalniki dobro držijo na njej tudi brez stopkov.

Kot prva v skupnem seštevku lige sem spet štartala prva, in dosegla vrh. Nato sem imela čas, da sem si ob plezanju fantov pogledala še, kako je s plezanjem druge smeri - ta se je sodeč po njihovih višinah zdela težja. Kljub temu smo rekli, da moram do vrha, in težava naj bi bil le zadnji gib, ki je bil res dolg - morda bi se mi uspelo vrha dotakniti, vprašanje pa je, če bi ga lahko zares zgrabila. A potem sem med plezanjem naredila veliko napako. Ker sem tako pazila na postavljanje nog, sem spregledala oprimek, ki ni bil naravnost nad mano, temveč ob strani - in sem skušala kar skočiti na naslednjega. Pa je bilo predaleč in to je bil konec druge smeri. Škoda. Moja starša in tener so mi rekli, da so prepričani, da bi (če bi lahko plezala še enkrat in ne bi spregledala oprimka) gotovo prišla najdlje.

Druga smer, kjer bi bilo potrebno malo bolj vklopiti tudi glavo.

Vrh prve smeri torej, na drugi progi pa šele šesto mesto, kar je skupno pomenilo četrti rezultat tekme. Torej sem nazadnje upravičeno ostala brez medalje.

Ampak kaj je ena tekma, kjer ni zmage, a s katere odneseš zelo dobro lekcijo, v primerjavi s tem, da postaneš prvakinja Vzhodne lige med starejšimi cicibankami v absolutni kategoriji? Neprecenljivo je dvigniti v zrak pokal in začutiti v sebi vse od iskric veselja do sončnih žarkov sreče :)

Liga je torej za nami, in sledijo priprave na tekme državnega prvenstva. Do takrat bom pogrešala Gajo, Kajo, Urško in obe Emi, ki so mi postale mnogo več kot tekmice - so prijateljice, s katerimi je vsak dan druženja popoln.

Pokal seveda ne bi bil v mojih rokah, če mi ne bi stali ob strani starši, PK Laško in njegovi neutrudni navijači, trgovina MOSP s plezalno obutvijo Wild Climb ter seveda moj trener Aleksander Stopinšek. Vsak mlad športnik potrebuje trenerja, ki nad njim nikoli ne obupa, in vztraja, da doseže več, kot je mislil, da zmore. Trenerja, ki ve, da ne treniramo, dokler nam ne uspe narediti stvari prav, temveč tako dolgo, da nam jih ne uspe več narediti narobe. Aleksander, hvala!