Sila težnosti? Pa kaj še ...

Četrta tekma letošnje vzhodne lige je bila v Vojniku, kjer imajo popolnoma novo dvorano in popolnoma novo steno - v takšnih pogojih pa je seveda veselje plezati. Oh, ko bi imeli tudi pri nas takšno steno ...

Zdaj pa kar na fotoreportažo :)

Prva smer. Ravno po tem gibu sem padla s stene kot zrela hruška. Zakaj? Ker sem šla na grif z napačno roko in potem ni bilo poti naprej (kot mi je povedal moj trener Aleksander).

Druga smer je zahtevala precej moči. Še dobro, da imam mišice po atiju ;)

Visenje skoraj po netopirsko. Se vam zdi težko? Ah, kje pa. Plezalci se s silo težnosti ne ukvarjamo kaj veliko. In tole, kar počnem na drugi sliki, je pravzaprav počivanje. Malo pavze je potrebne, če veš, da bo treba preko roba in iz vodoravne spet v navpično lego.

Priprava za skok na vrh, ki je bil res daleč. Sem se ga pa dotaknila.

Drugo mesto je razlog za velik nasmešek.

Tokrat mi je bila tekma zelo všeč predvsem zato, ker mi je bila neizmerno všeč stena. Ja, pravzaprav rada visim skoraj z glavo navzdol in plezam strop - in v Vojniku je previs super velik. Prvo smer sem zaključila na četrtem mestu, saj se je trem puncam uspelo prebiti en grif dlje, in so si tako razdelile prvo mesto. Na drugo smer sem šla zato s precejšnjo željo, da jim pokažem, kaj znam - in prišla sem prav do vrha, le da se mi je zraven zabeležil en velik minus, saj sem se ga zgolj dotaknila. Enako je uspelo tudi Maji iz Celja, ki si je najvišjo višino delila tudi po prvi smeri, tako da je tokrat stopila na prvo stopničko ona, jaz pa na drugo.
Veš kaj, Maja? Ker boš tole verjetno prebrala ... Očitno moram nehati navijati zate, ker preveč dobro navijam, potem me pa prehitiš :D

Da ne bom tekme v Vojniku samo hvalila, pa naj zapišem še eno kritiko. Namenjena je sodnikom. Nikoli še niso na nobeni tekmi toliko malih plezalcev predčasno odpoklicali s stene! Zakaj? Neverjetno pogosto smo slišali: "Plezalec XY, zaključi s plezanjem, dotaknil si se svedrovca." Ja, dotaknil! Samo eno plezalko sem videla, da je nanj dejansko stopila,  drugi pa so se ga res samo dotaknili ali oplazili. Niso stopili nanj, nanj naslonili teže, si z njim pomagali. Tako da je bilo takšno sojenje po mojem popolnoma zgrešeno in brez potrebe so marsikateremu cicibanu ali cicibanki pokvarili dan.

Sicer pa ... Komaj čakam naslednjo tekmo. Malo zaradi plezanja, malo zaradi druženja. Da se bom spet lovila z Živo iz Ribnice, da me bosta punci iz Raven, ki trenirata tudi gimnastiko, lahko spet učili delati salte, da se bomo s Saro, Marušo in Niko spet igrale s figuricami. Predvsem pa ne smem pozabiti, da moram za tekmo v Trbovljah obuti roza zokne - da me ne bo Lovro iz Mozirja spet spraševal, če nosim fantovske.