Na prvi progi sem naletela na problem, kjer je bila težava v moji velikosti. Poskušala sem, poskušala, poskušala ... In nazadnje mi je uspelo. A žal se je izkazalo, da mi je že pred tem potekel čas, zato niso upoštevali, da sem priplezala tik pod vrh. Malo smo se jezili, da nisem bila opozorjena na iztekanje časa, ampak se pač zgodi - se je šel pa moj trener Aleks malo kregat na sodnike in je zaleglo, da so nato pričeli z opozarjanjem plezalcev. Po prvi smeri sem si tako delila tretje mesto.
Na drugi progi sem spet prilezla tako daleč, kot je z zgolj 121 cm pač možno. Tudi po tej smeri sem bila tretja, torej tretja tudi po seštevku obeh smeri. Zato sem tudi v skupnem seštevku lige še vedno tretja.
No, ampak ko zrastem ...
Mogoče bi morala jesti več tistega, kar za kosilo običajno predlaga moja sestrica: "pohane žgance" ;)
Kakor koli - stopničk sem bila vesela, Aleks je tudi rekel, da sem plezala odlično, za mami in atija sem pa s svojo borbenostjo itak zmagala.
Bravo, Karolina in Živa! Živa ima plezanje očitno v genih, saj je pri mlajših cicibankah zmagala ona, pri starejših pa njena sestrica Ajda. Ko so prišli domov, so imeli gotovo žurko ;)
Tokrat sem imela na tekmi malo več občinstva. Tule sta obe babici, moja sestrica Sola in bratranec Tin, ati stoji tamle v ozadju, dedija sta se pa verjetno kje zaklepetala. Prišla sta še stric Gregor in teta Ester s sestrično Ulo, ki je stiskala pesti, čeprav ima šele devet mesecev. Aja... Mami pa slika - eden mora.
Ni komentarjev:
Objavite komentar