Poleg mišic šteje tudi glava!

Pošteno smo že zakoračili v jesenski del tekmovanj za državno prvenstvo. S tekmami v kategoriji balvani se ne obremenjujem, kajti povsem jasno mi je, da balvani niso po meri najmanjših, imam pa vseeno visoke cilje v težavnosti - čeprav smo v sezono tudi tu zakoračili brez pričakovanj.

Prva jesenska tekma je vedno preizkus, koliko smo naredili v kratkem času ponovnega treniranja po počitnicah. Poleti skorajda nisem plezala, a to ne pomeni, da nisem bila aktivna. Teden dni v skali in teden dni na steni, potem pa še septembrsko piljenje tehnike pod vodstvom trenerja Aleksandra, so se odlično dopolnili s tekom, hojo v hribe, rolkanjem in vsem ostalim miganjem, zato se mi je zdelo, da sem dobro pripravljena. A to lahko potrdi le dobro plezanje na tekmi.

V Tržiču imam običajno dobre rezultate, saj mi stena "leži" - srednji del smeri je običajno speljan preko stropa. Pred vstopom v prvo smer sem že vedela, do kje običajno priplezajo punce, in zadala sem si, da grem vsaj malo naprej. Pa sem bila še boljša - priplezala sem vse do vrha, čeprav se pri ogledu s tal ni zdelo, da bom zmogla doseči najvišje oprimke. Prvo mesto po prvi smeri pa mi je dalo še dodaten zagon. Potem, ko so sotekmovalke izgubljale moč na stropu, sem sama na njem pošteno napela mišice - in tudi tokrat dosegla vrh. Trener Aleksander je sicer rekel, da moje plezanje ni bilo za čisto petico, saj sem del smeri odplezala po svoje in drugače, kot sva se dogovorila, a vseeno - zmaga ni najslajša, kadar premagaš druge punce, ampak takrat, kadar v celoti premagaš obe smeri oziroma vse oprimke, in tokrat mi je uspelo prav to.

Sledila je tekma v Slovenski Bistrici, teden dni kasneje. Tokrat nisem bila sproščena, kar se je poznalo tudi pri plezanju. Že v prvi smeri sem sprejela napačno odločitev, zaradi katere sem pristala na drugem mestu. Druga smer pa naj bi mi bila pisana na kožo - vendar bi morala plezati tako, kot mi je naročil trener. Žal sem se pri odločilnem gibu zmedla, končala s prekrižanima rokama in zato nisem mogla postaviti nog, zato me je odneslo s stene. Aleksander se je na tribuni držal za glavo ...

K prvemu mestu s prejšnje tekme sem nazadnje dodala peto mesto. In bila jezna sama nase! Nič, gremo dalje - še dve tekmi bosta, in na obeh bo treba dati vse od sebe, predvsem pa poslušati in upoštevati trenerja, ne pa zmedeno segati po oprimkih.