SCREAM & SHOUT

Uf, kakšna luknja - le kaj je v njej?!

Državno prvenstvo 2014, drugič. Tokrat v Šmartnem pri Litiji. Katera stena je že to? Aja ... Tista, kjer je na sredi velika luknja in kjer trenira Bine. No, tako nekako zdaj prepoznavam stene ;)

Pravzaprav se luknja letos ni več zdela tako velika, že ob plezanju demonstratorja pa je bilo jasno, da so postavljalci smeri postavili odlično - predvsem tehnično zahtevno. Štartala sem šele 26., tako sem pozorno spremljala tudi nekaj plezalk pred sabo, in ob začetku plezanja sem že vedela, kakšna višina pomeni dober rezultat.

Tole je pa dober občutek!

Tokrat sem plezala brez živčnosti. Na prvi smeri sem se prebila preko luknje in šla na strop, za katerega sem bila prepričana, da ga bom zmogla (strope pač obožujem ;). Ko je bil ta za mano in sem nadaljevala v zadnji del smeri, me je že pričela spodbujati cela dvorana in na steni sem slišala, kako je ob prijemu vsakega naslednjega oprimka zabučalo - zdelo se je, da vsi navijajo zame. Nadaljevala sem po težkih majhnih in tudi ploščatih oprimkih in že sem bila na predzadnjem, pred mano pa samo še vrh. Še malo, še malo ... Stegnila sem se, kolikor je šlo in se pogumno pognala proti njemu, kar je zadostovalo za dotik vrha. Kakšno veselje! Vedela sem, da sem prišla najdlje in ko so me ob aplavzu gledalcev spustili s stene, sem imela usta gotovo raztegnjena od enega do drugega ušesa.

Hvala vsem, ki ste me spodbujali - vem, da niste bili zgolj gledalci iz mojega kluba, in hvaležna sem vam za vsak vzklik, ki se je slišal visoko pod strop dvorane.

Hvala, Aleksander.
Dobro trenirava, a ne?

Ja ... po prvi smeri sem bila na prvem mestu, in nato je bilo treba nanjo pozabiti ter se umiriti (kar ni lahko) in se osredotočiti na drugo.

Tudi to smer sem imela dobro ogledano in naštudirano in tudi tu sem ciljala visoko. Priplezala sem do tvorine, ki je nekaterim povzročala težave, in šla dobro in hitro preko nje. Potem je sledilo nekaj "veznih" oprimkov in nato najtežji del, kjer so bili oprimki postavljeni v popolnoma zgoščeno vrsto, s katero so imeli pred puncami težave že fantje. In ker sem bila z mislimi pri njih, sem nazadnje naredila napako na tistih povezovalnih oprimkih, ki se niso zdeli težki. Zagugala sem se in pri tem mi je tako silovito odneslo noge, da me je enostavno odtrgalo s stene.

Ojej. Nisem prišla kaj daleč ...

Pravzaprav ... ko so razglasili rezultate, se je izkazalo, da sem - še dve punci sta na drugi smeri dosegli enako višino kot jaz, dve pa sta me prekašali za skoraj štiri oprimke. In ko so se po zvočnikih razlegli neuradni rezultati, so se pričeli takole: "Prvo mesto: Liza Novak."

Kaj naj rečem? Tudi potem, ko je bila podelitev že za nami in smo se že vozili domov, pa tudi po prihodu domov, in tudi še vse popoldne sem bila nasmejalana. Smeh in smeh in smeh in veliko veselje. Scream & Shout ... and let it all out :) Kaj ni lepo, ko se trdo delo in predanost obrestujeta?