Poleg mišic šteje tudi glava!

Pošteno smo že zakoračili v jesenski del tekmovanj za državno prvenstvo. S tekmami v kategoriji balvani se ne obremenjujem, kajti povsem jasno mi je, da balvani niso po meri najmanjših, imam pa vseeno visoke cilje v težavnosti - čeprav smo v sezono tudi tu zakoračili brez pričakovanj.

Prva jesenska tekma je vedno preizkus, koliko smo naredili v kratkem času ponovnega treniranja po počitnicah. Poleti skorajda nisem plezala, a to ne pomeni, da nisem bila aktivna. Teden dni v skali in teden dni na steni, potem pa še septembrsko piljenje tehnike pod vodstvom trenerja Aleksandra, so se odlično dopolnili s tekom, hojo v hribe, rolkanjem in vsem ostalim miganjem, zato se mi je zdelo, da sem dobro pripravljena. A to lahko potrdi le dobro plezanje na tekmi.

V Tržiču imam običajno dobre rezultate, saj mi stena "leži" - srednji del smeri je običajno speljan preko stropa. Pred vstopom v prvo smer sem že vedela, do kje običajno priplezajo punce, in zadala sem si, da grem vsaj malo naprej. Pa sem bila še boljša - priplezala sem vse do vrha, čeprav se pri ogledu s tal ni zdelo, da bom zmogla doseči najvišje oprimke. Prvo mesto po prvi smeri pa mi je dalo še dodaten zagon. Potem, ko so sotekmovalke izgubljale moč na stropu, sem sama na njem pošteno napela mišice - in tudi tokrat dosegla vrh. Trener Aleksander je sicer rekel, da moje plezanje ni bilo za čisto petico, saj sem del smeri odplezala po svoje in drugače, kot sva se dogovorila, a vseeno - zmaga ni najslajša, kadar premagaš druge punce, ampak takrat, kadar v celoti premagaš obe smeri oziroma vse oprimke, in tokrat mi je uspelo prav to.

Sledila je tekma v Slovenski Bistrici, teden dni kasneje. Tokrat nisem bila sproščena, kar se je poznalo tudi pri plezanju. Že v prvi smeri sem sprejela napačno odločitev, zaradi katere sem pristala na drugem mestu. Druga smer pa naj bi mi bila pisana na kožo - vendar bi morala plezati tako, kot mi je naročil trener. Žal sem se pri odločilnem gibu zmedla, končala s prekrižanima rokama in zato nisem mogla postaviti nog, zato me je odneslo s stene. Aleksander se je na tribuni držal za glavo ...

K prvemu mestu s prejšnje tekme sem nazadnje dodala peto mesto. In bila jezna sama nase! Nič, gremo dalje - še dve tekmi bosta, in na obeh bo treba dati vse od sebe, predvsem pa poslušati in upoštevati trenerja, ne pa zmedeno segati po oprimkih.

Frankenjura za začetnike - plezanje "na izi"

Letos smo se odločili za poletni dopust v Frankenjuri, v nemških gozdovih severno od Nuernberga (do Bamberga in Bayreutha na severni strani), v plezališčih, ki so marsikomu znana po tem, da je v njih nastala prva smer z oceno 9a (W. Guellich, 1991, Action Directe). Do tako težkih plezalnih ocen mi še kar veliko manjka, a v pokrajini, kjer plezališč ne zmanjka, se mora gotovo najti tudi kaj lažjega, primernega tako zame kot za mojo družino.

Na poti smo se ustavili v Muenchnu, kjer smo si ogledali nekaj znamenitosti, Nemški tehnični muzej in obiskali živalski vrt, spali pa smo na parkirišču stadiona Allianz arena, kjer domuje nogometni klub Bayern – tu so nočitve za avtodome po zelo prijaznih cenah. V knjigarni v mestu smo kupili vodniček – ponudili so nam jih kar veliko in izbira je bila težka, saj je plezališč toliko, da jih je nemogoče vse spraviti v eno knjigo. Vzeli smo vodniček s 600 stranmi, v katerem so zajeta plezališča za severni del Frankenjure, torej severno od mesteca Goessweistein. Tu je zajeto tudi področje okoli kraja Pottenstein, ki je verjetno najbolj znan zaradi svoje slikovitosti, okoli njega pa so skale s samimi težkimi smermi, od 7 do 9, kjer bom lahko plezala v katerem od naslednjih let.

Ko smo prispeli v Frankenjuro, smo prvo noč prespali kar na parkirišču ob cesti, pri kraju Goessweistein, saj se zvečer nismo želeli ukvarjati z iskanjem kampa. Ob jutranjem svitu se je ob nas ustavil avtomobil, iz katerega je izstopil starejši moški in se odpravil proti našemu avtodomu. Ko je potrkal, smo se že ustrašili, da nas bo napodil (lani smo imeli takšne izkušnje z Avstrijo), pa je gospod potrkal na vrata, nam izročil vrečko svežih kajzeric, in nam zaželel lepo bivanje v njihovih krajih. Prijetno, prijazno in gostoljubno presenečenje.

Hitro smo ugotovili, da so Nemci izjemno prijazni in smo plezalci dobrodošli, da je veliko parkirišč in počivališč, torej nam v kamp sploh ni treba, tabel »Privat«, ki so tako značilne za Avstrijo, pa tu ni videti prav nikjer. Tako v celem tednu nismo niti enkrat zavili v kamp, čeprav bi lahko tudi v Pottensteinu v kampu za avtodome spali za zgolj 7 evrov na dan – a nam je bilo zunaj, tik ob skalah in v gozdu seveda veliko ljubše ostati.

Najprej smo plezali pri Goessweisteinu, kjer dva kilometra dolga krožna sprehajalna pot obkroži šest skal. Začeli smo z Breitenberg Suedwand, kjer so ocene od 3+ do 7 po lestvici UIAA (do 6b po francoski lestvici), torej sem se sama ponovno privajala na skalo, starša in sestrica pa so si dali pošteno duška v teh lažjih smereh. Kasneje sem plezala še v Fellner Dolinenwand in Aussichtsfelds. Kljub temu, da smo se pri plezanju izmenjevali, ni bilo problema zlesti po deset smeri na dan, kajti skale so blizu, do nobene ni več kot 5 minut dostopa. Plezalcev je bilo kar nekaj, tako domačinov kot turistov iz Avstrije, Češke in Rusije, skale pa so na tem področju zelo zanimive – luknjičaste. Včasih je prostora v luknjici za dober prijem, včasih zgolj za prst.

Pa osvežitev? V Goesweinsteinu imajo kopališče z bazenom, ki je mestno in velja za Freibad, torej je povsem zastonj (in takšnih je na področju Frankenjure kar nekaj), v trgovinah pa so stvari precej ceneje kot pri nas. (Velika pločevinka piva Paulaner je 85 centov, tako da je ati kupil tudi nekaj zaloge za domov, s sestrico pa sva lizali velike sladoledne lučke za manj kot pol evra.)

Nadaljevati smo nameravali v plezališčih ob rečici Wiesent, proti kraju Doos, pa je ponoči pošteno deževalo, in čeprav smo  si zvečer že ogledali skalo Jubilaeumswand (ocene od 3+ do 7+, oziroma do 6b+), ki je bila drugačna (siva, brez luknjic), smo se zjutraj odločili, da gremo v dvorano. Zapeljali smo se do mesta Bayreuth, kjer je dvorana nemške planinske zveze (DAV), a se je odprla šele po četrti popoldne. Poskusili smo še v dvorani Magnesia v mestecu Forchheim, a je (tipično!) čez poletje zaprta. Možnost je bila, da se zapeljemo v Nuernberg, kjer sta slavni bolder dvorani Cafe Craft in E4, ki sta gotovo odprti, vendar nismo hoteli v veliko mesto, poleg tega pa se je izkazalo, da so plezalci popoldne že nazaj v skalah – izjemno hitro so bile spet suhe, zato nismo odlašali in smo si spet privlekli štrike.

Zadnja dva dni plezanja smo bili severno od kraja Hollfeld, pri vasici Treunitz. Parkirali smo pri skali Tritzman Ged.-Wand, kjer stoji manjša brunarica, poleg nje pa je bilo nekaj šotorov. Povprašali smo, ali je to kamp, pa so nam prijazni lastniki, ki so preživljali čas ob rečici Wiesent povedali, da ne – to je njihovo zemljišče, a lahko plezamo in brez problema prespimo, tudi več dni. S sestrico sva plezali, oni se niso dali motiti pri pikniku, so pa vrh smeri veselo pospremili z aplavzom. Še eni gostoljubni domačini, in ni jim bilo konca – avtodom smo imeli postavljen namreč sredi travnika, ki je sicer služil tudi kot dovoz do konjske ograde. Ko je prišla lastnica konjev že v temi nahranit svojo kobilo in žrebička, se nam ni bilo potrebno umakniti. Skupaj smo peš odšli do ograde, nahranili konjička, gospa pa nam je prijazno povedala, da so ti kraji »konec sveta«, od koder mladi hitro pobegnejo, pridejo pa vsako leto zgolj plezalci. Nam je bilo povsem jasno, zakaj – ker je tu tako lepa pokrajina in vsepovsod krasna plezališča!

Zadnji dan sem plezala v Treunitzer Klettergarten, na še eni luknjičasti skali, z ocenami do 9- (7b+), kjer je bilo kljub temu, da je ponoči spet nekaj padalo, zjutraj že mogoče plezati in se je hitro nabralo cel kup plezalcev. Ta dan sem vpela nekaj smeri za sestrico, sicer pa sem se posvetila študiji smeri Duell, saj sem želela potepanje po Frankenjuri zaključiti s smerjo, ki je nekoliko više na lestvici ocen. Kratko smer z luknjicami po en prstek ali dva preko »buhtlja« sem po nekaj študiranja splezala na piko in seveda sem bila vesela kot raketa.

Delovni dopust je bil tako končan – čakala sta nas pa še dva dneva ob jezeru, da se posvetimo počitku in čofotanju.

Plusi in minusi Frankenjure?

Urejena plezališča si sledijo eden za drugim, skorajda se spotikaš ob njih. Najdejo se tako lahke kot težke smeri, torej lahko tu uživajo tako resni plezalci kot družine – zato plezajo pri njih ljudje iz različnih koncev Evrope. Najboljši je dostop – nikoli ni do skale več kot 5 minut, včasih se naravnost do nje pripelješ kar z avtomobilom (nobenega sopihanja v hrib, torej). Spanje v kampu ni potrebno, počivališča in parkirišča (tudi pod skalami) so vsem na voljo (razen v Pottensteinu). Če ste za poceni dopust, pride prav tudi dejstvo, da so živila v trgovinah cenejša kot pri nas (in pločevinke ter plastenke spadajo med povratno embalažo), kopališča pa brezplačna. In če ponoči pada dež, to ne pomeni, da se naslednje dopoldne ne bo dalo plezati.

Domačini so neverjetni! Gostoljubni, prijazni, ustrežljivi – tako dobrodošli plezalci gotovo nismo povsod.

Edini minus, ki smo ga takoj ugotovili, je ta, da je vpenjanje prvega kompleta v vseh plezališčih precej pozno, torej vsekakor velja tja oditi s palico za vpenjanje, da se lahko z njo vpne prvi komplet in je plezalec resnično varen že na začetku smeri. Pa plezalne dvorane tudi velja preveriti že od doma in se prepričati, kdaj so odprte (če poleti sploh so odprte), sicer boste pripeljali pred zaprta vrata in izgubljali živce ob iskanju podatkov na spletu preko mobilnega telefona.

In kaj bi še lahko prišlo prav? Tekaški čevlji za tek po neskončnih urejenih poteh skozi gozdove in poljane, pohodni čevlji za vse, ki jim je ljub treking, kolo za neskončne kolesarske poti ob rečicah in od mesta do mesta, pa tudi kak sup ali kajak za spust po mirnih rečicah (kajak/kanu lahko tudi najamete). Pa ne pozabite na klasično gozdno zaščito – pršilo proti komarjem in klopom.

Jaz se v Frankenjuro gotovo še vrnem!

Sestrica :)

Poletje na špinači

Takole, pa strnimo veliko dogajanja v kratek povzetek ... 

Vzhodno ligo sem zaključila na drugem mestu, udeležila sem se tudi šolskega državnega prvenstva, kjer sem ravno tako stopila na drugo stopničko - in navdušena sem bila, da je to dobra napoved tudi za pravo državno prvenstvo. Če mi tu uspe plezati tako kot večjim in starejšim puncam, mi bo tudi tam, a ne?

Np, ne bo šlo.

Prva tekma DP na Logu je bila v balvanih in po njej sem bila zelo razočarana. Osvojila sem le pet balvanov od osmih. Trener me je pohvalil, da sem naredila vse prav, ampak zmanjkala mi je višina - sem pač premajhna za takšne postavitve.

Teden kasneje je sledila težavnost v Šmartnem, ki sem se je zelo veselila - ena mojih najljubših sten! Prvo smer sem splezala visoko, čeprav z nekaj čudnimi manevri, in si po njej delila tretje mesto. Za drugo smer sem vedela, da lahko naredim še več. No, pa se mi je pripetila traparija. Ko sem oprimek čisto lepo držala, mi je z njega naenkrat brezveze spodrsnilo kot na ledu. :( Bedasto! =)(&%$#&)(/ sem bila jezna. Kot da bi prvič prijela sloper ...

Torej - čez poletje upam, da bom zrasla. Čeprav je to že ena precej zlajnana želja. Pa še bolj bom trenirala. In jedla šnicle in šinačo. Bom močna kot Popaj!

Rumeni oprimek ... Nekajkrat sem ga pobožala, ujela pa ne :(

Liza vs. mali tečn grif: 1:0

Radlje ob Dravi so mi od nekdaj pri srcu, in kot kažejo dosedanje izkušnje, je to, kje mi je všeč in kje ne, pogosto tudi pokazatelj tega, kako uspešno bom plezala.

Ob prihodu sem si takoj pričela ogledovati smeri, ki sta namenjeni mlajšim deklicam in dečkom, in zdelo se mi je, da nista prav nič težki. Preden se je tekma začela, sem tako mislila, da bo kar nekaj osvojenih vrhov, da bodo gotovo vse moje letošnje tekmice osvojile vrhova, jaz pa tudi. Pa je bilo nazadnje nekoliko drugače. V prvi smeri je bil pred-predzadnji oprimek nekoliko manjši in brez konkretnega roba za prijemanje, tako da je obe punci, ki sta štartali pred mano, na njem odneslo s stene. Sama pa sem bila odločena, da ga zadržim, in uspelo mi je osvojiti vrh. Po prvi smeri sem imela zaradi vrha tako veliko prednost, saj si je drugo mesto s padcem na istem zoprnem grifu delilo kar nekaj plezalk.

V drugi smeri je bilo bolje - vrh sta poleg mene dosegli tudi Maja in Ema, a za skupni rezultat je to pomenilo, da imam zmago. Sem bila pa presenečena, da so se tudi fantje enako mučili - tudi pri njih je oba vrhova osvojil samo Bine.

Tekma je torej mimo in ne glede na to, da sta mi bili smeri lahki, sem vesela zmage - vsaka šteje, če želim biti tudi letos med najboljšimi. Zaenkrat gre dobro, upam pa, da bo tudi v Trbovljah čez tri tedne tako. Tudi tam mi je stena namreč všeč in se zato dobro počutim :D

Top stopnička na polovičko

Tole nama je pa že nekoliko znano, a ne, Maja?

Drugo tekmo Vzhodne Lige so pripravili v Vojniku, Prvo smer sem si natančno ogledala in ni bila videti težka. Startala sem peta in uspela osvojiti vrh, tako kot še tri druge mlajše deklice, za katere dobro vem, da so odlične plezalke. To je pomenilo, da se bo treba na drugi smeri še bolj potruditi, a na njej je bil na prehodu s previsa nazaj v navpično ploskev ponovno daljši gib, s tega naprej pa še eden še bolj zahteven. Prvega sem zmogla, drugega pa ne in dobila zgolj +. Tako sem dosegla enak rezultat kot Maja, s katero sva si tako razdelili prvo stopničko ter se obe razveselili zlate medalje.

Prva smer - povsem do vrha.

Druga smer - lepa streha.

Današnjih pet najboljših - a kar dve z zlato, dve z bronasto medaljo in dve z imenom Liza!

OMG! 12 poskusov za velik aplavz

Pričela se je nova sezona Vzhodne lige in letos bodo tekme nekoliko drugačne, saj sem napredovala v višjo skupino, med mlajše deklice. Kljub temu sem imela za tekmo v Slovenski Bistrici visoka pričakovanja.

Prvo smer sem splezala do vrha, tako kot še dve drugi punci, s katerima smo si delile najvišje mesto pred plezanjem druge smeri. Za to pa je bilo že med plezanjem fantov jasno, da je na njej gib, ki ga marsikdo ne zmore - nekoliko bolj bolderaški, pri katerem se je treba odločno zagugati na naslednji oprimek. Nič posebnega, se pač zagugaš in hop!

Plezala sem brez napake, se na težavnem delu ustavila, vzela magnezij, se pripravila in se pognala. Ni šlo, oprimek je bil predaleč. Poskusila sem znova in znova, odločena, da premagam primanjkljaj centimetrov. Ko sta bila za mano že kakšna dva ali trije poskusi, je začela dvorana ob vsakem novem poskusu vzklikati in tako sem jih nabrala kar neverjetnih 12, preden sem se vendarle spustila s stene. Bila sem žalostna, razočarana in jezna. Samo nekaj centimetrov višine!

Prvo mesto je bilo izgubljeno, pristala sem na petem. Ampak zaslužila sem si bučen aplavz in čestitke so prišle z vseh strani. Nenazadnje nisem pri plezanju naredila prav nič narobe, nobene napake, mami in ati pa pravita, da je bilo 12 poskusov nekaj neverjetnega. Da sem tako močna in tako vztrajna, kot gotovo ne more biti nihče drug - večina bi že po dveh ali treh poskusih obupala oziroma sploh ne bi imela več moči, da se še vedno drži na steni.

Prav. Pustimo končno uvrstitev. Glavno, da vem, da lahko tudi v starejši skupini super plezam in dosegam dobre rezultate - kadar teh ne bo zaradi mojih 132 cm, pa se bom morala naučiti, da zamahnem z roko in se ne sekiram.

Plezalni dnevi Kranja 2015

 Državno prvenstvo se že tradicionalno zaključuje v Kranju. V petek popoldne sem se na plezanje tja odpravila povsem brez skrbi, saj sem si že pred tem priborila skupno zmago in s tem naslov državne prvakinje v težavnosti.

Punce so se že na prvi smeri zelo borile, saj jih je bilo kar nekaj, ki so se potegovale za visoko skupno uvrstitev. Še dobro, da sem se lahko merila le s smerjo in se mi ni bilo treba obremenjevati z rezultatom.

Druga smer - zanimiva, ker je na njej ostala še tvorina s svetovnega pokala, pa ker smo punce (spet) prišle dalje kot fantje.

Zaključek državnega prvenstva v težavnosti z naslovom državne prvakinje.

Prva med cicibankami in prva med mlajšimi deklicami - takole sva pozirali s Sašo iz celjskega kluba. Naslednje leto bom tudi sama že mlajša deklica!

Nedelja, dan za zaključek plezanja v balvanih. Tu sva si z Emo S. delili prvo mesto in zadnja tekma naj bi bila odločilna. Ema je odlično odplezala, sama pa sem se malo spopadala z višino, predvsem pa mi je popolnoma zmanjkalo moči in se nazadnje tudi držati nisem več mogla na oprimkih, torej me je več kot premagala. Čestitke Emi! Z dobrimi tekmovalkami se je vedno odlično pomeriti in ko sem prebolela prvo razočaranje in solze, sem si morala priznati, da je tudi naslov podprvakinje povsem v redu. 

Sploh kdo vidi rumeni oprimek? Postavljalci so me premagali, ker niso pomislili, da imam samo 131 cm - tale balvan sem sicer odplezala, a je skakanje terjalo precej moči, na drugem problemu pa ni šlo. Nič hudega, letos sem imela pravzaprav srečo - edino tokrat so bili balvani postavljeni za povprečno velike punce, ne pa za miniaturke.

Ko je bilo že vsega konec. Dobro, da so debele blazine blažile moje padce. 

Podprvakinja v balvanih. Tekme na Logu so prinesle toliko točk, da je bilo najmanj drugo mesto zagotovljeno.

Klubska. S trenerjem Aleksandrom in Nikom G., ki je postal podprvak v težavnosti pri starejših dečkih.

Pa zdaj? Uf, možgane na off, vse štiri od sebe. Vsaj za nekaj časa. Forma je že na počitnicah, tako da ne bo nič hudega, če si decembra vzamem čas za kaj drugega in sem s treningi precej bolj na "easy". Pa ne za dolgo, saj bo treba potem že narediti nove načrte in si zastaviti nove cilje.